Mascara – Sold Out

Mascara - Sold Out

2012, GAF

Kvartet Mascara, v sestavi vokalistke Polone Udovič, Damjana Stanišića in Vojka Vešligaja na klasičnima kitarama ter Mitje Režmana na akustični bas kitari, se po številnih koncertih in festivalih, na katerih so se predstavili tako doma kot tudi v tujini, predstavlja s svojo prvo ploščo Sold Out, ki je izšla ob koncu lanskega leta pri srbski založbi. Kot je jasno razvidno že iz naravnanosti instrumentalistov, gre za akustično zasedbo, ki se je odločila posvetiti glasbi, ki nas s svojo zračnostjo zlahka odvede na Iberski polotok, v Južno Ameriko, na ulice Lizbone, Buenos Airesa …

Deset skladb nam prepričljivo dočara glasbene utrinke, kakršnih smo navajeni s strani Amalie Rodrigues, Astorja Piazzolle, Dulcea Pontesa in drugih. Aranžmaji skladb, za katere sta poskrbela Božo Banović in Saša Bastalec, dajejo vtis zaključene celote. Gre za nekakšen poklon, odo tangu, fadu in drugim zvrstem. Nekoliko izstopa le Balada Para un Loco, tako po glasbeni kot jezikovni plati. Gre namreč za edino pesem, v kateri Polona uvodoma že skorajda dramsko deklamira v slovenščini in ki je skupaj s pretirano strastjo, ki že skorajda meji na histerijo, ne najbolj posrečena kombinacija. A če se vsaj malo poglobimo in raziščemo besedilo pesmi, kaj kmalu ugotovimo, da atmosfera povsem ustreza besedam in je histerija potemtakem več kot upravičena. Tisto, kar ta glasba terja od poslušalca, je torej globina in popolna predanost.

Na trenutke je moč čutiti celo vpliv opere, kateri se je Polona posvečala, preden je tovrstno kariero morala zaradi zdravstvenih težav opustiti. A morda prav iz tega razloga s svojimi interpretacijami tako suvereno in pristno, lahko bi rekli celo naravno, izpoveduje čustveno nabite glasbene zgodbe. Zdi se, da so k ustvarjanju glasbe pristopili zelo premišljeno, zaradi česar je tudi vtis, ki ga te skladbe dajejo, nadvse prijeten. Interpretacije so dinamične, zasnovane kakopak na kitarski spremljavi, te pa so prečiščene in strnjene le na tiste najpomembnejše elemente, ki so že v osnovi nepogrešljivi. Ni nasičenosti s kakršnimikoli presežki, ki bi bili namenjeni sami sebi. Celo nasprotno. Mislim, da je v ospredju želja po tem, da dočarajo vzdušje, kakršnega ob glasbi, ki jo izvajajo, doživljajo sami. To pa temelji na subtilnosti in decentnosti ter hodi ob boku plesu, ki se ji, povsem neobvezno, lahko pridruži.

V teh skladbah se prav nič ne zdi prisiljeno, niti en element se ne zdi odvečen. Je le glasba, ki teče sama od sebe, čeprav resno, lepota, ki se spaja iz enega tona v drugega, občutljivost, ki nas iz pesmi v pesem gane močneje. V vse to pa se krade tudi ravno pravšnja mera izvirnosti, tako da lahko brez zadržkov trdimo, da gre za več kot dostojno zamenjavo izvirnikom, do katerih zagotovo gojijo spoštljiv odnos. S strani poslušalcev pa veselje ob zavedanju, da tovrstna zasedba obstaja v Sloveniji in ne kje daleč proč. Gre za glasbo, ki prevetri naše misli in sanje ter nas, v kolikor jo poslušamo z zaprtimi očmi, resnično ponese na tlakovane uličice Buenos Airesa, kjer nam večerni vetrc mrši lase, v nosnice se vije zaznaven vonj pomarančevcev iz pristanišča, v ustih imamo okus morske soli, korak pa sam od sebe sledi mamljivim zvokom kitare …

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: