Mark Knopfler v Centru Stožice

Mark Knopfler

Ljubljana / Center Stožice
4. 5. 2013

Na žalost je že tako, da se mnogi odlični glasbeniki, ne glede na njihovo kilometrino in trenutni ustvarjalni potencial,  ujamejo v začarani krog slave in popularnosti, ki so jo dosegli v svetlejši preteklosti. Ne glede na to kaj delajo in kako se trudijo, da bi dokazali svojo moč tudi v sedanjiku, jih pričakovanja širše publike ne spustijo iz okvirov preteklosti. Nemalokrat se sicer izkaže, da starostno poprdevanje res ni vredno posebne pozornosti, se pa kljub vsemu na sceni držijo mame in ate, ki kljub številnim pomladim še kažejo znake življenja.

Mark Knopfler se je v množično podzavest zapisal že v osemdesetih kot lokomotiva mega popularnih Dire Straits, ki so z leta 1985 izdanim Brothers in Arms dokončno prodrli v srca širokih ljudskih množic in na vrhove glasbenih lestvic, na gramofone avdiofilov in s komadi kot Walk of Life tudi na še tako bizarne gasilske veselice. Ni čudno, da Knopfler po takšnem vrhuncu kot ga je s sodrugi ustvaril v preteklosti, ostaja ujet v njene okove. Je pa po drugi strani zelo očitno, da se ne zanaša zgolj na staro slavo in da je še kako živ in ustvarjalen, čeprav je pa po tretji strani tudi res, da takšne prepoznavnosti in izraznosti, kakršno je dosegel v prej omenjeni španoviji, najverjetneje ni več sposoben doseči. A je po četrti strani v celoti ohranil tisto lastnost, ki ga je krasila praktično od začetka njegove kariere – filingranski občutek za kristalno jasno in popolno zvočno podobo, zaradi katere so mnogi avdiofili padali v nezavest.

Knopfler je v soboto zvečer uprizoril pravi slalom med vsemi omenjenimi čermi ter mojstrsko prismučal do konca proge. Če seštejemo njegovo kilometrino in veščine, ki si jih je pridobil skozi leta, je bilo pričakovati vsaj zelo všečen in vešče odigran nastop. A nas je odpeljal še malce dlje kot zgolj do lepe in poslušljive zunanje forme. Če je bilo le uho voljno predreti zgornjo plast večinoma veseljaških, na trenutke tudi malce otožnih irsko-keltskih poskočnic, na katere se je v ozadju dvorane dalo tudi malce poplesavati, je naletelo na izredno bogat nabor zvokov, ki ga je številčna zasedba na odru znala izvleči iz arzenala prisotnih inštrumentov. Knopfler očitno bolj kot na vzdušje in všečnost stavi na popolno zvočno podobo, kjer se kljub relativno rigidni glasbeni formi folk pesmi, ki se na prvi posluh slišijo zelo podobne ena drugi, skriva pravo bogastvo zvokov in prepletanja med njimi. Vsekakor je za to zaslužna na odru številčna zasedba,  ki je posegala tako po bolj klasičnih inštrumentih kot tudi po takšnih malce bolj nekonvencionalnih kot so dude, piščal in harmonika. Čeprav se lahko takšna obilica inštrumentarija zaplete v nekoliko kičaste pojavne oblike, se je zasedbi temu uspelo v celoti izogniti. Znotraj komadov je bilo precej improviziranja in godbeniki niso pravoverno sledili kulisi, ki smo je vajeni z albumov, a prav vsak ton je bil dobro premišljen in pravilno umeščen v celotno zvočno podobo. Ko govorim o improviziranju, s tem ne mislim, da je zasedba čisto na novo izumljala komad za komadom in prav gotovo bi poslušalec, ki bi Knopflerja spremljal na celotni njegovi poti po stari celini, odkril marsikatero podobnost med koncerti, ampak je zasedbi kljub temu uspelo ustvariti prepričljivo podobo dela v nastajanju, kjer godba ni zaključena enkrat za vselej, ampak se ji vedno da dodati ali odvzeti kako malenkost, kar potem pripelje do nekakšnega unikata. Če vprašate mene, ni bolj dolgočasne stvari, kot oditi na koncert in poslušati identično godbo, kot jo lahko nakrademo z medmrežja. Je pa kljub vsej raznolikosti, ki smo ji bili priče, kot nekakšna povsod prisotna entiteta v zraku vedno lebdel tisti značilni zvok Knopflerjeve kitare, ki je že od samega začetka njegov zaščitni znak – prvoten izbruh energije, ki se po nekaj trenutkih razširi skorajda v neskončnost, da bi potem kaj kmalu izginil, tako kot je prišel. Nič rockohitrskega ni v njem, a vseeno močni in kar malce nasilni zvok trenutek zatem dobi čisto drugačno, dosti bolj mehko podobo, ki ostane v ušesih tudi po tem, ko ga ni več v prostoru. Čeprav se pri Knopflerju vseeno pozna, da se že uvršča med starejše občane legendarnih razsežnosti, nekatere njegove poteze in dojemanja glasbe in zvoka ostajajo praktično nespremenjena že slabih trideset let.

Sam koncert bi lahko na grobo razdelili na tri dele. Prvi del je bil namenjen predstavitvi albuma Privateering in očitno se je nov izdelek že kar dobro usedel v ušesa, saj je publika skorajda vsak komad na pot pospremila s ploskanjem, na koncu pa ga nagradila z aplavzom. Samo vzdušje se je malce umirilo v sredini koncerta, ki je bil namenjen večinoma preigravanju starejših komadov, ki pa vseeno spadajo že v nabor solistične kariere. Predvsem je bil osrednji del bolj sproščen, tako v samem bendu, kjer so se člani kar izmenjavali v vodilni vlogi ter tako precej pripomogli k raznolikosti tempa, kot tudi pri publiki, ki se je po začetnem navdušenju prepustila dogajanju na odru. Ter seveda vsak solistični izpad nagradila z aplavzom, predvsem pa čakala, kdaj bo bend posegel po najmočnejšem orožju. Slednje je Knopfler uporabil v zadnjem delu koncerta, ko je preigral nekaj klasik in tako deloma ustregel tudi tistim, ki so za ceno ene vstopnice pričakovali dva benda. Sicer tistih najbolj popularnih popevk nismo slišali, me je pa že v sredini koncerta presenetil, ko je začel na svojo plehnato kitaro igrati klasiko Romeo and Juliette. A to je bilo bolj draženje in napoved zadnjega dela koncerta, v katerem je odigral nekaj starejših komadov, med katerimi je vsekakor izstopal več kot desetminutni Telegraph Road, ki je bil, vsaj za moj okus, presežek večera. Nekatere skladbe so z leti pač postale klasika in jih je vedno lepo slišati, še posebej, če je sama izvedba takšna, kot mora biti.

Če čisto na kratko strnem vtise sobotnega večera, so vsekakor pozitivni, lahko rečem, da je bil koncert boljši, kot sem pričakoval. Do starejših legend vedno gojim malce dvoma, če že ne drugo, jih izkušnje naredijo bolj ležerne in več kot na energijo stavijo na izkušnje in ime. Pri Knopflerju smo v tem pogledu prišli nekako na pol poti – njegove novejše zadeve so bolj kot odkrivanje novega raziskovanje in razširjanje obstoječega, a z drugačnimi poudarki, lahko bi rekli, da na nek svoj, prepoznaven način preoblikuje že slišano. . Kljub precejšnji stilski preobrazbi in raznoterim vplivom, ki jih vključuje v svoje delo, je še vedno slišati tudi dobre stare Dire Straits, kar pomeni, da lahko v enem večeru  slišimo raznoliko godbo, ki obsega njegovo celotno glasbeno pot.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Branka Resnik

 

 

Povezani članki:

Značke: