Les Misérables: The Musical Phenomenon: Soundtrack

Les Misérables: The Musical Phenomenon: Soundtrack

2012, Cameron Mackintosh / Polydor Records / Universal Music Operations / Universal Music Slovenia

Glasbena drama Les Misérables, v slovenskem prevodu Nesrečniki, je filmska upodobitev romana Victorja Hugoja, ki je prvič izšel leta 1862 in velja za eno najboljših knjižnih del 19. stoletja ter preplet pesmi iz muzikala. Zametki slednjega so začeli nastajati leta 1978, ko sta se Alain Boublil in Claude-Michel Schönberg lotila glasbene priredbe, še istega leta pa je režiser Robert Hossein poskrbel, da je ta glasba zaživela tudi na odru in Pariz je bil navdušen, kar je bil povsem zadosten razlog, da se delo upodobi tudi v angleškem jeziku. A je želja po filmski upodobitvi vsa ta leta navkljub vzponom in padcem ostajala neuresničena. Vse dokler se ni pojavil Tom Hooper in prevzel režijo filma, ki je bil sprva kombinacija govora in petja. Vendar je bila želja posneti pretežno glasbeni film, zato pa je bila potrebna ekipa, ki bo dopisala preostalo, nujno potrebno, glasbo.

Nastal je torej muzikal, upodobljen na filmskem platnu. Glasba muzikalov se opira na preproste, a čustva vzbujajoče melodije, s katerimi se ustvari atmosfera, skozi pesmi pa se pripoveduje zgodba in seveda gre za glasbo, ki je pogojena tako s svojo gledališko in dramsko vlogo znotraj predstave kot tudi s potrebo, da pesmi občinstvu hitro zlezejo pod kožo. Iz tega razloga vokaliste v večini primerov spremlja orkester, glasba pa ima številne vrhunce, ki se pogosto zdijo prav bombastični in pompozni. Nič drugačna ni niti ta na soundtracku omenjenega filma, posamezne točke pa so nanj uvrščene v enakem zaporedju kot na filmskem platnu. Pesmi torej izražajo dramsko dogajanje in zato jih težko poslušamo kot samostojne glasbene utrinke, poslušalcu, ki v glavi nima filmskih scen, pa bodo bržkone povzročale nemalo preglavic. A ne nazadnje je filmska glasba v večini primerov namenjena filmskim navdušencem, ki želijo svoje doživljanje ohraniti v srcu nekoliko dlje in se poglobiti v posamezne scene, jih razčleniti do najmanjše potankosti in brez vsakršnega dvoma razumeti, pogosto celo ponotranjiti.

Ta muzikal pa ima tudi eno nadvse očarljivo in še toliko bolj pogumno posebnost, zaradi katere pevskih sposobnosti igralcev nikakor ne gre ocenjevati, temveč jim gre le čestitati za pogum in pripravljenost posvetiti se in poglobiti v stroko, ki ni njihova. Vse pesmi so namreč odpete v živo, ne v studiu, temveč na samem snemanju. Zato je prehajanje med solističnimi točkami, dueti in t. i. petjem ljudstva (zborom) še toliko bolj živo in otipljivo ter pričara vsaj del dogajanj na platnu, resda le v naši domišljiji. Kajti večina pesmi, kljub vsemu, ne deluje samostojno, temveč te hodijo z roko v roki s filmskimi scenami in predstavljajo nadgradnjo. Pesmi sliki in slika pesmim. Glasba pravzaprav nekako kar sama od sebe zahteva tudi vizualno podobo, saj sama ne zmore izpovedati zgodbe v celoti, temveč poslušalcu razkrije le drobce, fragmente, ki nakažejo, v kateri smeri se bo razvijal dramaturški lok. Nekaj pa si jih vendarle lahko zamislimo tudi kot povsem običajne glasbene točke in čeprav se je precej govorilo o pomanjkanju pevskega talenta Russella Crowa, je njegova izvedba pesmi Stars ena najbolj čuteče izvedenih. Takšna je tudi krhka I Deamed A Dream Anne Hathaway, On My Own Samanthe Barks ali Master Of The House, ki je s harmoniko dobila prav posebno toplino in ljudskost, njeni elementi pa se prenašajo iz pesmi v pesem, ter še kakšna.

Filmska glasba zagotovo dopušča večjo mero napak in nedovršenih trenutkov kot katerakoli druga glasbena zvrst, zato ni razloga, da po plošči ne bi posegli vsi navdušenci filma, ostalim pa priporočam, da se pred tem vendarle najprej napotijo do kino dvorane ali pa si poleg nakupa soundtracka privoščijo še nakup dvd-a.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: