Kvalitetno, pristno sproščeno, vrhunsko! Joe Satriani v Cvetličarni

Joe Satriani

Ljubljana/Cvetličarna
25. 5. 2013

Joe se je tokrat vrnil hitreje. Ljubljana je očitno postala skoraj redna postaja na njegovih evropskih turnejah. Resda je vsako prizorišče naslednjega nastopa manjše, a se je tokrat to izkazalo za veliko boljši izbor kot pred dvema letoma in pol Hala Tivoli.

Velika večina obiskovalcev je bila v pričakovanju kitarskih mojstrovin malce nepričakovano deležna še doze hrvaških Žanamari & J’Animals. Prijetno, urejeno in poslušljivo, z glavnim ženskim vokalom, skrito promovirano brez pravih najav v medijih, so bili dokaj neposrečen izbor za predskupino glede na glavni akt večera. Kaj posebnega kot mlačen odziv nastop pri očitnem poizkusu iskanja potencialne publike ni prinesel. Všečno in nič več.

10 minut pred najavljenim timingom je svoj dve urni Tour de Force začel Satch. Njegov bend sestavljajo člani z zelo zavidljivo glasbeno kilometrino (Marco Minemman, bobni: Paul Gilbert, UK, Kreator, Adrian Belew, Steven Wilson, H-Blockx, Trey Gunn,…; Bryan Beller, bas: Steve Vai, James LaBrie, Dweezil Zappa, The Aristocrats,…; Mike Kennealy, kitare in klaviature: Steve Vai, Frank Zappa(!),…), ki ima tako več kot dovolj izkušenj za kvalitetno glasbeno podlago velikemu mojstru. Joe Satriani je v sklopih dveh ali treh komadov tekom rednega dela koncerta odigral skoraj vse skladbe z novega albuma Unstoppable Momentum, med katere je spretno vključil zanimive izvedbe nesmrtnih umetnin iz svojega starejšega železnega repertoarja (Cool No. 9, Flying in a Blue Dream, Ice 9, The Crush of Love, Satch Boogie, Cryin’, Always with Me, Always with You, Surfing with the Alien, Crowd Chant, Summer Song). Nov album je Satriani posnel z verjetno najboljšo studijsko zasedbo do sedaj, a mu Vinnie Colaiuta in Chrisa Chaneya ni uspelo zvabiti še na turnejo. Ne glede na ušesa, še nevajena skladb z novega albuma, so te pri publiki doživele skoraj isti pozitivno navdušujoč odziv kot pri starih komadih, kar šteje kot dokaz, da je Joseph še vedno v dobri skladateljski formi. O kitarsko-tehnični formi in performance-u ni potrebno razpravljati. Kvalitetno, pristno sproščeno, vrhunsko!

Dvorana je bila zmerno polna, kar dokazuje da je Joe še vedno na tarči zanimanja med publiko. Zvok  je bil zelo dober, z izjemo prvega komada, ko je bilo potrebno urediti basovske frekvence, kar je tonskemu mojstru uspelo hitro. Malce z rezervo je potrebno ocenjevati zvok na balkonu, kjer je bil prostor za spremljanje koncerta ustrezen le v prvi vrsti pri ograji, medtem ko je vsa preostala kvadratura ustrezna le za time-out, če ga je sploh kdo potreboval.

Če se popeljemo po možganskih procesorjih in memoriji ter se spomnimo katastrofalnega zvoka v Hali Tivoli, kjer je bil v zvočni sliki Joe vse, band pa kar nekaj ali nič, je bilo tokrat razmerje ustrezno. Vsa instrumentalna prepletanja med solo vložki in improvizacijami, predvsem na relaciji Joe – Mike Kennealy, so bila v zvočni sliki in izvedbi enostavno gurmanska. Ko bo bend improvizacijo komada With a Little Help from my Friends pripeljal še do večjega medley ekstrema (samo Crystal Planet je malo premalo) bo mogoče Joe še četrtič z istim komadom (Always with Me, Always with You) v igri za prestižno Grammy nagrado. Pa saj je ne potrebuje, potrebuje publiko na koncertih in to je največja nagrada zanj, za nas pa njegova ponovna vrnitev z novim zvočnim materialom.

Glede na videno in slišano ter glede na potek Satrianijeve diskografske in koncertne kariere lahko nadaljevanje vidimo kaj kmalu. No, tudi Chickenfoot se ne bi branili, kajne? !

Tekst: Mick der X-Al-San
Foto: Miha Dolenc


Povezani članki:

Značke: