Kurt Elling z Big Bandom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija

Kurt Elling z Big Bandom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija

Ljubljana / Cankarjev dom / Gallusova dvorana
27. 5. 2013

Že kar nekaj časa smo v medijih spremljali napovedi za jazzovski koncert leta, ki se je moral dogoditi s prihodom ameriškega jazzovskega pevca Kurta Ellinga, prejemnika številnih nominacij za nagrado grammy, pianista Laurenca Hobgooda, ki z njim sodeluje že od samega začetka in dirigenta Michaela Abena, ki ga poznamo kot rednega gostujočega dirigenta Big Banda RTV Slovenija. Slednji je skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija poskrbel za bogato glasbeno spremljavo baritonistu, ki zmore zajeti štiri oktave in se je doslej predstavil v sodelovanju z godalnimi kvarteti, gospel zbori, orkestri, trii itd., pri nas pa je nastopil prvič, čeprav že več kot desetletje – tako po mnenju kritikov kot občinstva – velja za najaktualnejšega jazzovskega moškega vokalista v svetu. Svojo sicer v tradicionalne zvrsti usmerjeno jazzovsko glasbo poustvarja na izredno domiseln in v smislu izvajalske ter tehnične ravni na izjemno zahteven način.

Koncert, ki sta ga snemali tako Televizija kot Radio (Ars) Slovenija, je bil posvečen kar trem obletnicam: rojstvu in smrti Johnnyja Hartmana ter izdaji legendarne jazzovske plošče John Coltrane/Johnny Hartman iz leta 1963. Ta je močno vplivala na pevčevo glasbeno pot, v ta namen pa je Abame priredil skladbo You Are Too Beautiful, ki jo je Elling izvedel čutno, nežno in zapeljivo. Sicer pa se je koncert pričel s skladbo Come Fly With Me, ki jo je leta 1957 skomponiral Jimmy Van Heusen, besedilo zanjo pa je napisal Sammy Cahn za Franka Sinatro, ki jo je naslednje leto uvrstil na istoimensko ploščo. Doslej je kakopak doživela nešteto preoblek in tudi Ellingova je navdušila; ki pa morebiti s samosvojo uglajenostjo celo nekoliko spominja prav na Sinatro.

Pesmi je najavljal v že skorajda radijskem slogu, svoje dokaj dolge najave pa je pogosto pospremil z duhovitimi in humornimi opazkami, s katerimi se je še bolj približal občinstvu. Zagotovo se jim je prikupil tudi s svojim znanjem slovenščine, ki je precej presegla običajnejše tri besede (dober dan/večer in hvala), kot tudi s prav posebnim posluhom za vsakogar, ki je kakorkoli prispeval k nastanku pesmi ali njihovem poustvarjanju. S pozornostjo, ki je izkazovala globoko spoštovanje, je izpostavil slehernega komponista, pisca besedil, aranžerja, to isto pa zlahka lahko trdimo tudi za soliste. Morebiti bi pričakovali, da bo v tej vlogi najbolj blestel prav Hobgood, vendar pa je imel – razen v dodatkih, kjer sta, lahko bi rekli, od treh skladb kar dve izvedla sama z Ellingom – solistični vložek le v nemški skladbi Nicht wandle, mein Licht v klasicistično glasbeno formo, a z romantičnimi harmonskimi značilnostmi usmerjenega nemškega skladatelja Johannesa Brahmsa. Izvedba je navdušila, čeravno je skladba nekoliko izstopala od repertoarja, ki je deloval kot zaključena celota in ga malček tudi razbila. Prav tako se zdi presenetljivo, da tekom celotnega koncerta kitarist Primož Grašič ni imel niti enega solističnega vložka, kot tudi basist Aleš Avbelj ne, ki je na moje veliko veselje tokrat svojo bas kitaro zamenjal za prodornejši zvok kontrabasa. Je pa zategadelj toliko bolj blestel Aleš Rendla na bobnih, med drugim v latino ritmih skladbe Si tu supieras skupaj z Goranom Moskovskim, prav tako članom tolkalne sekcije, in nekoliko kasneje še v skladbi Estate, v kateri je Hobgood klavir zamenjal za električne klaviature.

Treba je priznati, da je imela vloga Big Banda vendarle nekoliko večjo težo od vloge Simfoničnega orkestra. Slednji je svoje najmočnejše trenutke doživel v skladbi, ki so nam jo postregli kot dodatek, saj je v njej najbolj prišel do izraza bogat orkestralni zvok, ki pa kljub dvema velikoštevilnima zasedbama nikdar ni bil pretiran, in pa v skladbah A House Is Not a Home ter že prej omenjeni Nicht wandle, mein Licht, v katere so člani Big Banda vstopili nekoliko kasneje. V splošnem lahko trdimo, da je Simfonični orkester imel pomembno in nepogrešljivo, a vendar vzporedno vlogo, zato so tudi solisti prihajali z desne strani odra, kjer so bili nameščeni člani Big Banda. Z izjemo oboistke Marije Maje Kojc (Billie), sicer pa so se v vlogi solistov znašli Primož Felischman na alt saksofonu (Come Fly With Me), David Jarh na krilovki (Billie), pozavnist Matjaž Mikulič, ki se je v vlogi solista preizkusil kar dvakrat (A House Is Not a Home, You Are Too Beautiful), a tudi Jernej Senegačnik, Klemen Repe, Adam Klemm in Aleš Suša.

Za najmočnejše in najizraznejše Ellingovo sredstvo velja scatanje oz. prosto vokalno improviziranje, ki ga je sicer kradoma uporabljal v številnih pesmih, vendar se zdi, da sta skupaj z Hobgoodom odo tovrstnemu muziciranju prihranila za konec, kot dodatek. Skozi medsebojni dialog, igro, smo se imeli možnost sprehoditi po neverjetno široki zvočni paleti raznolikih glasbenih stilov, vokalnih tehnik, barv in dinamik. Tudi sicer je Ellingu potrebno priznati, da je mojster obvladovanja svojega božajočega žametnega glasu, ki z neverjetno lahkoto izvaja tehnično izredno zahtevne skladbe in vešče nadzira dinamiko jakosti ter se ne boji petja v različnih jezikih, čeravno je njegova španščina malce slabša od, denimo, francoščine ali nemščine. Vsem dobro znane skladbe, ki povečini pripadajo tradicionalni jazzovski pesmarici, zvenijo v duhu današnjega časa, a hkrati prinašajo pridih starodavnosti. Zdelo se je, da sta se oba pola spojila v eno, Ellingovo telo – ves čas omejeno na območje, ki mu je bilo kot glavnemu vokalistu dodeljeno – pa je plesalo v ritmu njegovega glasu. Četudi je koncert imel kakšno pomanjkljivost, moram priznati, da mi je ušla in je potemtakem povsem brezpredmetno razpravljati o njej.

Publika je od nastopajočih izterjala kar dva dodatka, skoraj dve uri trajajoči koncert pa se je zaokrožil še s podpisovanjem plošč, a je koncert vendarle izzvenel z Ellingovimi besedami po prvem dodatku, ko je dejal, da je vesel, da je imel priložnost nastopiti pri nas, saj gre za posebno izkušnjo, ki mu je omogočila spoznati nove ljudi, čudovite glasbenike našega Big Banda in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, na katere, je poudaril, moramo biti ponosni. Ne bilo bi napačno, če bi se tudi sami tega zavedali pogosteje. Že lep čas namreč gojim mnenje, da s slovensko glasbo ni prav nič narobe, ravno nasprotno. Slovenska glasba je izjemno razvejana in bogata, saj ne nazadnje premoremo vrsto odličnih glasbenikov. Napačna je le kultura medijev in posledično z njo vzgoja najmlajših. Vendar pa razloga za skrb ni, vse dokler bodo desetletni fantje, ki bodo skupaj s svojimi mamami obiskovali jazzovske koncerte, navdušeno vzklikali in vse dokler bodo takšni koncerti upravičeno promovirani kot koncerti leta. Resnično smo lahko ponosni na naše glasbenike, moramo pa jim biti tudi hvaležni, saj naš Big Band skrbi za vrsto odličnih gostovanj s samega vrha svetovne jazzovske glasbe, zato lahko zaključim le s podobnimi besedami, kot jih je izrekel tisti desetletni fant, ki je sedel vrsto za mano: bravo fantje, pričarali ste nam večer, ki ga zlepa ne bomo pozabili in upam, da kmalu spet!

Tekst: Nina Novak
Foto: Hugo Šekoranja

Povezani članki: