Kresovanje z ansamblom Rammstein

Rammstein

Ljubljana / Center Stožice
30. 4. 2013  

Svoj zadnji album Liebe ist für alle da so izdali leta 2009. A to, da že štiri leta niso ponudili novega sklopa svežih skladb, njihovih oboževalcev, ki polnijo dvorane po Evropi in drugih celinah, ne moti. Rammstein raje kot snemajo, hodijo po turnejah, in kot nosi naslov zadnja turneja (Wir halten das tempo), tudi vzdržujejo tempo koncertiranja in pripravljanja pirotehničnih šovov, kar je tekom let postal sinonim za njihove koncerte. Rammstein so očitno že leta 2006, ko so koncertirali v Hali Tivoli, vedeli, kam bo zavila glasbena industrija, da se plošče ne bodo več  prodajale in da bo poslušalcem treba dati nekaj več, jih prepričati z nečim drugim. In Rammstein so izbrali šov, priotehniko, teater. Pred sedmimi leti sem ljubljanski koncert razočarano zapuščala, češ da so dali več poudarka kot svojim pesmim šovu. A zdaj jih razumem, industrial metal, ki ga igrajo, pač ni hudo dinamična glasba in če hočeš iz nje narediti kaj več, moraš ponuditi šov. Rammstein to še zmeraj presneto dobro  in v nulo dodelano počnejo.

Nekaj minut čez deveto se je pot v podzemlje odprla in na oder je v roza ogrinjalu, črnih visokih škornjih, črnih hlačah in belih laseh prišel prvi glas Rammsteinov Till Lindemann. Že v uvodni skladbi Ich tu dir weh je pokazal, da je še zmeraj v dobri vokalni kondiciji in celo pod stropom dvorane v Stožicah smo lahko slišali čiste, močne in mogoče vokalne linije. Ob Tilu so stali njegovi zvesti spremljevalci: na kitari Richard Kruspe, Oliver Riedel na basu, Christoph Schneider na bobnih, Paul Landers na kitari in ubožec na klaviaturah Christian Flake Lorenz, ki se še vedno ni naveličal hoje po tekočem traku, medtem ko izbira med tipkami. Ubožec zato, ker je poleg Tilla glavna atrakcija koncerta, saj si ga ravno velikan Till tekom šova večkrat sposodi in izrabi kot žrtveno jagnje. V skladbi Mein Teil ga je celo skuhal v kotlu … no, vsaj skušal ga je, saj je ogenj nevarno usmerjal proti Flakeju. V pesmi Bück dich si ga je Till prisvojil za spolno igračko in ob koncu skladbe sta se oba povzpela na dvižni oder, na katerem sta uprizorila spolno občevanje, Till pa je »semensko tekočino« šprical po publiki. Vzdušje med samim koncertom težko neposredno opišem, saj smo bili novinarji nameščeni tik pod strop dvorane, kjer zvok ni bil tako slab, kot sem pričakovala. A sodeč po visoko dvignjenih rokah celotnega parterja in glasnim skandiranjem Du, du hast mich (takrat je bila publika najbolj glasna) ter pričevanju udeležencev na parterju je bilo vzdušje dobro. Pretirane verbalne komunikacije med občinstvom in bandom ni bilo, le občasno je Till s kretnjami rok občinstvo pozval, da je še bolj kričalo, skandiralo in skakalo ob njihovih skladbah, sam pa ob vsem ni pozabil na svoje značilno headbenganje.

Posrečeno je letošnji koncert nemških metalcev sovpadal  s kresovanjem in okrog desettisočglava množica je zagotovo videla najbolj vroč in spektakularen kres v Sloveniji. Skorajda v vsaki skladbi so Rammstein uprizorili nov ognjeni efekt, od gorečega mikrofona, bruhanja ognja, streljanja ognja in prižiga ognjenih kablov proti sredini stropa dvorane … Znamenite vožnje s čolnom med publiko ni več, zato pa je Till ob zadnji skladbi večera Pussy suvereno zajahal vodni top in še enkrat več dokazal, kdo je bil glavni protagonist industrialnega večera in kralj podzemlja. Uradni del koncerta se je sicer končal s skladbo Ich will, v dodatku pa smo najprej slišali skladbo Mein Hertz brent, ki jo je Till odpel ob akustični spremljavi Flakeja na pianinu, kjer je klaviaturist dokazal, da četudi se tekom koncerta zdi, da le občasno pritiska po posameznih tipkah, zna še kako dobro igrati klaviature in izdelati hudo dober aranžma.  Nato je sledila še skladba Sonne, ko se je ves oder odel v zeleno, ljubljanski koncert so sklenili z že omenjeno Pussy.

Ne vem, ali lahko najdemo kombinacijo, ki je bolj ulita kot trd nemški jezik, močan in nizek Tillov vokal in industrial metal. Hlad in trdota, ki sta prijetna, podzemlje, paralelen svet, ki ga Nemci že več let uspešno prodajajo in promovirajo, ljudje pa kupujejo in ga očitno rabimo. Vsak je po končanem koncertu želel še več, vsak je našel komad, ki bi morali zaigrati, a ga niso … a to je ravno trik. Rammstein ne ponudijo vsega, ne vlečejo se kot prežvečen žvečilni gumi, napalijo tako fejst, da drži še nekaj ur. In ko se ponovno vrnejo v bližino koncertirat čez leto ali dve, ljudje brez razmišljanja ponovno kupijo karte in gredo poslušat in gledat to nemško mašinerijo.

Lepo je bilo videti, da tudi Ljubljana gosti velike koncerte, da pridejo k nam ljudje iz sosednjih držav, a kot kaže, so ga organizatorji spet polomili v logistiki in vprašanje je, koliko podobnih koncertov bo Ljubljana še gostila. Tudi meni varnostniki niso znali povedati, ali kontejner za akreditacije še zmeraj stoji na običajnem mestu. Ravno tako mi niti na kraj pameti ni padlo, da moram na karti glede vhodov gledati veliko številko 3 (v mojem primeru) in ne črke vhodov (da ob tem ne omenim, da vhoda A sploh ni bilo označenega). A sem vsaj prišla pravočasno notri, medtem ko – kolikor je bilo slišati – so nekateri zamudili del koncerta, za katerega so plačali okrog 50 evrov. Vse to zaradi ozkega vhodnega grla in temeljitih varnostnih pregledov, saj je bil vsak obiskovalec posebej pregledan. Dajmo no, Slovenija, ali res ne znamo prekopirati sistema iz sosednjih držav (Avstrija, Hrvaška), kjer imajo na enem koncertu okrog 30.000 ljudi in nobenega negodovanja publike?

Katarina Trstenjak

Povezani članki:

Značke: