Katja Šulc – Twisted Delight

Katja Šulc - Twisted Delight

2013, Celinka

Katja Šulc je doslej največ pozornosti pritegnila, poleg vodenja oddaje Knjiga mene briga, s svojim prvencem, na katerem je oživela spomin na večno trajajoče ter izjemno subtilne besede Mile Kačič in ki ga je preprosto naslovila kar Mila, ter s skladbo Nina de Glerie Na poti domov, s katero je zmagala na Festivalu slovenskega šansona. Tokrat pa se nam predstavlja s pretežno avtorskim prvencem Twisted Delight, ki je začel nastajati že nekaj let nazaj tekom njenega študija v New Yorku in ga je najavila pesem I Love You Scream. Ne gre se torej čuditi, da je slovenščino nadomestila angleščina in ji tega tudi ne gre zameriti. Njena dobra artikulacija to dejstvo povsem upraviči.

Prvo, kar mi je padlo v oči, ko sem se začela spoznavati s ploščo, o kateri teče beseda, je razlomljenost Katjine podobe na naslovnici. Sprva se mi je to zdelo nekoliko nenavadno, a ko sem ploščo preposlušala, se mi je utrnila misel, da prav njena podoba izvrstno pove in povzame, kaj lahko pričakujemo tudi od glasbe. Razlomljenost ali, če se izrazim še nekoliko drugače, raznovrstnost in raznolikost, ki pa kljub temu dajejo vtis zaključene celote. Veliko pozornosti je namenila tudi vizualni podobi, a naj v središču tega besedila ostane le glasba.

Za produkcijo je poskrbel didžej Pier, ki je ustvaril klubsko ploščo, ki bo brez težav zadostila pravilom tovrstne glasbe, hkrati pa bo lahko postala zvočna kulisa, kakršne svoje mesto zelo rado najdejo na komercialnih turističnih plažah, a s poudarkom na nemoteča in prijetna. Večinoma klaviaturski uvodi postopoma preidejo v različno paleto ritmov, črpanih od vsepovsod in marsikdaj podprtimi z močno basovsko linijo, Igor Matković pa s svojimi vložki na trobenti vanje vnaša nekaj več živosti in dinamičnosti, še posebno v nekako mistično in z nekoliko vzhodnjaškim melosom obarvano Dreams On Canvas. Povsem drugače je z brezpotrebnim Muratovim rapom, ki pesem Give Yourself naredi nezanimivo in klišejsko. Sicer pa nas Katjin glas v marsikateri pesmi nagovarja pridušeno in zadržano od nekje daleč stran in se prepleta v več linijah, svoj navdih pa črpa v različnih žanrih, ki segajo od soula, reggaeja, hip-hopa, dubstepa ter drugih. Ploščo sicer zaključi z remixom pesmi There Will Be Boys, a bi lahko trdili, da jo uradno zaključi s tradicionalno špansko pesmijo De Colores, ki nas vrne v naše otroške dni ali pa nas spomni na zabavo kakšnega vročega poletja, na potovanje, ki nam je ostalo v prijetnem spominu, na ljudi, ki smo jih srečali, a izgubili stik z njimi …

Moč je najti tudi zametke v zadnjih letih tako popularnega pristopa, preprosto imenovanega retro, s katerim gre ob bok tudi kakšen prodoren vpogled v skrinjico jazzovske glasbe. Primer tega je nadvse simpatična priredba pesmi Comes Love, ki je dobila svežo zvočno podobo in ki se ji nikakor ne gre upirati, čeravno nas zvočno nekoliko, a ne preveč, spomni na pesem Stuck nemške pevke Care Emerald, ki je osvojila glasbene lestvice kakšni dve leti nazaj. Zdi se, da je zadnjih nekaj let recept za uspeh spoj melodije, ki kliče po nostalgiji, in urbana, klubska, instrumentalna spremljava, pa naj gre za priredbo ali avtorsko pesem.

Od glasbenikov imamo pogosto priložnost slišati, da ni pomembno kaj, temveč kako. S tem drugim, kako namreč, Katja nima nikakršnih težav. V svetovnih merilih morda s to ploščo resda ni odkrila ničesar novega, v slovenskem prostoru pa ogromno. Predstavila je glasbeni slog, ki se doslej v Sloveniji še ni imel priložnosti uveljaviti in bi v prihodnje lahko postal njen prepoznavni izraz. Vsaj upam, da bo nadaljevala v tej smeri. Zveni drugače, sveže in novo. Je pa njena težava kaj, čeprav le-ta sploh ne izvira v njej sami. Zato bi se bilo (končno) več kot smiselno vprašati tisto, kar se s kolegi sprašujemo že dlje časa: kdo za vraga ji je prilepil etiketo pevke šansonov in jazz glasbe?! Resda je dejavna tudi na področjih tovrstne glasbe, a nikakor ne izključno na njih. Gre za to, da jo ta nalepka zagotovo omejuje; kajti jazzovska glasba žal ni namenjena širokemu naboru ljudi, in iz tega razloga po tej plošči marsikdo ne bo posegel, saj bodo v glavi imeli percepcijo, da jih jazz ne zanima in z njihove strani potemtakem ne bo dobila priložnosti, da jih prepriča. A verjamem, da bi jih prepričala, saj je s svojo novo zgodbo prepričljivejša kot pa s tisto, ki so ji jo prilepili kot edino možno. Kot drugo pa znajo mnogi, ki že bodo posegli po njej, biti razočarani, saj bodo imeli napačna pričakovanja. Kar pa je velika škoda, saj je s to ploščo slovenska glasbena scena morda končno začela slediti sodobnim urbanim smernicam, a ne le zato, da bo v koraku s časom, temveč zato, ker to zmore in zna.

Nina Novak

P.S.: Katja Šulc bo nocoj nastopila tudi v oddaji Izštekani, ne prezrite! RADIO SLOVENIJA, 2. program – Val 202, petek, 10.5.2013 ob 22.25


Povezani članki: