Kaj je že to rock ‘n’ roll? The Jim Jones Revue v Kinu Šiška

The Jim Jones Revue

Ljubljana / Kino Šiška
23. 5. 2013

Upal bi si trditi, da so The Jim Jones Revue kljub dobri muziki in odličnem slovesu pri nas relativno slabo poznana skupina, pa tudi blues-rock se je po kratkem izletu v zvezde na začetku tisočletja zavlekel nazaj na odre manjših klubov ter takšnih in drugačnih špelunk. Zanimanje za ljubljanski koncert je bilo tako očitno majše, kot so pričakovali organizatorji, svoje pa je dodal tudi koncert Depech Mode, na katerega je vsaj po moje šlo tudi par duš, ki bi sicer zavili v Šiško. Ako bi jih bilo dovolj, da bi napolnili Katedralo (v kateri bi naj The Jim Jones Revue po planu nastopili), je nepomembno vprašanje, so pa bile razsežnosti Komune ravno pravšnje za zbrano občestvo.

The Jim Jones Revue bojda slovijo kot “najboljša live zasedba na svetu”, kar je bolj marketinška krilatica kot kaka resna ocena. Vsekakor pa imajo Angleži idejo, jasen ter izdelan koncept muzike in nastopa. Na odru se vse vrti okoli frontmana Jima Jonesa, ki je odgovoren tudi za manipulacijo publike in posel mu gre kar dobro od rok. Začetna zadržanost občinstva in bolj voden odziv (imeli so tudi malce težav z zvokom, saj se klaviatur praktično ni slišalo) ga tako nista preveč zmotila in Jones je skozi 17 skladb, kolikor so jih nasuli, publiko uspel precej potegniti v koncert. Vseh skupaj nas je bilo približno 200 (ali pa tudi ne, bog pomagaj) in vsak je imel ravno dovolj manevrskega prostora za kvalitetno uživanje v muziki ali diskreten izlet po naslednje pivo.

Pričakovano smo poslušali v glavnem skladbe z zadnjih dveh plošč The Savage Heart (2012) in Burning Your House Down (2010), na katerih se Jim Jones in banda nekoliko manj spogledujejo z zgodnjim rock ‘n’ rollom, zato je zvok masivnejši kot na prvenecu The Jim Jones Revue (2008). Avtor članka je sicer pogrešal kakšno skladbo več – tudi osebnega favorita 512 – čeprav ga je mogoče samo zmedel hiter tempo in pametno sosledje pesmi. Vsaka odigrana skladba je tako nadgradila prejšnjo, največji pečat nastopu pa je dala zares dobra uigranost skupine: med sabo komunicirajo brez besed, vsak inštrument ima svoj prostor, česar ni bilo treba posebej poudarjati z nekimi na pol smešnimi nagovori, predstavitvami in aplavzi; skratka delujejo kot eno in za eno.

The Jim Jones Revue so se dokazali kot res odličen rock ‘n’ roll bend. Pri pestri izbiri žanrov in glasbenih izrazov danes za marsikoga to (več) ni dovolj, a njihova prepričljivost ne izhaja iz glasbe, ki jo izvajajo, ampak iz tega, kako jo izvajajo in na kakšnih vrednotah temelji njihov glasbeni izraz.

Tekst: Matjaž Jaušovec
Foto: Uroš Škrjanc

Povezani članki:

Značke: