Jutri v Kinu Šiška Jim Jones Revue!

Jim Jones Revue

Kino Šiška, Katedrala

23. maja ob 21:00

Ko so legendarnega Micka Jonesa (ex-the Clash) nedavno vprašali, kateri je najboljši britanski ‘live’ bend, je brez oklevanja odgovoril: ‘Trenutno v Britaniji ni večjega benda kot so JIM JONES REVUE.’ Kmalu zatem je to potrdil še strokovni izbor prestižne glasbene revije MOJO, ki je JIM JONES REVUE proglasil za ‘trenutno najboljšega ‘live’ izvajalca na svetu’.

Ogromno odrskih izkušenj, surova, iskrena energija kitarskih rifov in Hammond klaviatur, ter karizmatični vreščeči vokal Jima Jonesa, ki vedno jasno komunicira s publiko, so skupini zagotovili veliko bazo oboževalcev po vsej Evropi in Ameriki.

Kritiki njihovo glasbo primerjajo z mešanico stilov zgodnjih Stooges in MC5, frontmanov scenski nastop pa z ‘reinkarnacijo Lux Interior-ja iz the Cramps.’ Če k temu dodamo še ‘podivjane klaviature Jerry Lee Lewisa za enaindvajseto stoletje’, potem JJR trenutno na svetovni glasbeni sceni nimajo konkurence.

Vsi člani benda navajajo svoje vplive skozi paleto žanrov in imen, kot so The Stooges, MC5, Jerry Lee Lewis, The Ramones, The Birthday Party, The Cramps, Gun Club, Grinderman…

Zgodba o skupini se začne l. 2007 s srečanjem Jima Jonesa – ki se je kalil v dveh odličnih zasedbah (Thee Hypnotics in Black Moses) – in kitarista Ruperta Ortona, velikega poznavalca londonske punk/rock/blues scene. Glasbenika sta kmalu ugotovila, da ju zanima eksperimentiranje s precej modernizirano verzijo zvoka petdesetih.

Spoznala sta se v londonskem klubu „Not The Same Old Blues Crap“ in kot da je že samo ime kluba določilo nadaljevanje njunih karier v sicer znani, a zelo zelo drugačni smeri.

Pomešati punk, blues, garažni rock in psychobilly v enkratno celoto in se obenem izogniti prilizovanju publiki se je zdelo kot misija nemogoče. Pogum se je izplačal in občinstvo jih je hitro vzelo za svoje. K temu je pripomogel tudi Jack White (The White Stripes, Dead Weather..), ki jih je povabil za predskupino na turneji Dead Weather, in JJR so bili kmalu del druščine bendov, ki se jih ‘mora videti’. Sledili so odlični samostojni nastopi, pa skupna turneja z Jon-om Spencer-jem (Blues Explosion) in Heavy Trash, ter izdaja debitantskega albuma The Jim Jones Revue. Posneli so ga v vsega dveh dneh (ker so imeli samo toliko časa – in denarja), zato je skoraj v celoti posnet in odigran v živo, brez nasnemavanj. Jimov vokal zveni, kot da mu bodo zdaj zdaj odpovedale glasilke. Kako je mogoče peti na tak način? Jim je v nekem pogovoru izjavil, da mu je neki vrač z Jamajke svetoval, da preko noči pusti v kozarcu vode cigaro, zjutraj pa nekaj minut grgra ‘tobačno tekočino’…

Njihov iskreni, bazični rock’n’roll zveni še bolj prepričljivo na drugem albumu „Burning Your House Down“. Za to je zaslužen tudi Jim Sclavunos (bobnar Bad Seeds / Grinderman), ki je kot producent delal tudi s Sonic Youth in The Cramps. Surovi garažni zvok je še bolj umazan in zadušen – kot bi poslušali posnetke iz zgodnjih petdesetih. Jimov vokal še vedno zveni kot ‘Tom Waits po neprespani noči in obilici viskija’, Eliot Mortimer pa je tokrat ‘novi Little Richard’. Lani je uzšel še tretji album ‘The Savage Heart’, ki ga je spet produciral Jim Sclavunos, skupini pa se je pridružil novi član Henri Herbert.

Ko se živi rock’n’roll bend, kot so Jim Jones Revue, na posnetkih približa koncertnemu zvoku, je uspeh neizbežen.


Povezani članki: