Gremo vsi!

Gremo vsi!

Ljubljana / Stara mestna elektrarna
7. 5. 2013 

Priznam – zmeden sem. Pač, živemu človeku se tu in tam zgodi tudi to. Preprosto ne vem, kaj naj si mislim o predstavi Gremo vsi! Je to šest glasbenikov, ki se trudijo z gledališko igro, ali pa šest performerjev, ki se igrajo bend? Ima zadeva kak globlji smisel, neko koherentno strukturo ali pa so na kup nametali nekaj osebnih domislic in idej? Se poskuša zares podirati meja med odrom in prvo vrsto, ali pa gre za preprosto računico, da bo tudi publika igrala svojo vlogo tihega, sramežljivega publikuma, ki se tu in tam zahihita posrečenim domislicam in preračunanim provokacijam? Ne vem. A kombinacija uličnega gledališča, ki potem hoče postavljati vprašanja namesto zgolj zabavati, postavlja v pozicijo, kjer nisem prepričan, če sem ujel poanto predstave, kjer nisem prepričan niti v to, ali so igralci sami ujeli poanto predstave? Oziroma, ali ima predstava sploh poanto ali pa zgolj odpira vprašanja. Dokončnih odgovorov vsekakor ne ponuja, pa kdo jih navsezadnje sploh še išče.

Je pa predstava vsekakor zelo gledljiva, o ja. Stvar me kar precej spominja na tiste mladinske oddaje iz osemdesetih let, ki so jih na takrat TV Ljubljana tako radi snemali in ki so nas tako lepo pritegnile pred ekran. Lucidne, zabavne, energične eskapistične epizode, ki so nam nastavljale ogledalo in nas povlekle kak korak naprej. Koncept, ki z dandanašnjimi tetoviranimi nasmeški in blebetanjem nima veliko povezav. Pa ne da bi žaloval za tistimi stari časi in se skušal prestaviti v stare dobre čase, a starejši ko si, vse več stvari ti je poznanih. Kot osnovnošolski vici – identični krožijo med šolskimi klopmi že celo večnost, a vedno znova so mladim generacijam smešni, preprosto zato, ker jih še niso slišali.

Sama predstava odpira precej vprašanj – a vseeno ostaja bolj na površju. Morda se mi zato zdi bolj mladinska, ker se loteva bolj vprašanja, zakaj bi ali ne bi šli nekam, recimo, na Dansko, v Kobenhaven, kamorkoli, le da gremo. Kaj bomo pa potem? Veste, kaj se zgodi na začetku predstave? Matija Dolenc privihra na oder, stopi do vrat in nas poziva, naj gremo. Vsi. Gremo vsi. Računajoč na to, da bomo gledalci obsedeli na svojih stolih in se živčno hihitali. Hecno, ne, k odhodu nas nagovarjajo ljudje, ki ostanejo tukaj. Ki morajo ostati tu. Pač zato, ker igrajo svojo vlogo. Zamislite si trenutek, ko bi gledalci družno vstali in odšli skozi vrata, čakajoč na naslednji poziv. Kaj bi se zgodilo potem? Bi vsi skupaj res nekam šli, ali pa bi se igralci pričeli živčno presedati in hihitati? Hec je v tem, da nas k odhodu, pa ne samo v predstavi, pozivajo tisti, ki nam potem niso zmožni dati odgovora, kaj pa potem? Potem pa se lahko vrnete. Kam? In zakaj, če nam svetujete, da gremo? Blef, ki v kriznih včasih vsekakor bolj vžge kot v “normalnih” časih. Blef, s katerim računajo, da se bo kdo, ki odgovora na drugo vprašanje ne pozna, a je na poti vseeno nabral nekaj malega izkušenj, vrnil ter služil višjim ciljem naprej. Nihče vam ne bo rekel – poglejte, mi potrebujemo to in to, fino bi bilo, ko bi bil kdo sposoben takšna znanja nabrati v tujini, potem pa mu tukaj omogočamo nadaljnje razvijanje le tega in spodobno, človeka vredno življenje, Vsi vam govorijo le, pojdite ven, potem pa se vrnite. Če boste prišli na požgano zemljo, nič ne de, bomo pa začeli še enkrat na novo. Zato se mi še toliko bolj simpatična zdi Tina Perić, ki tako simpatično vztraja v Lublani. V najlepšem mestu na svetu, kajne. In nehote postavlja vprašanje, ki sem si ga tudi sam postavljal, ko so mnogoteri znanci govorili o odhodu v tujino, a vseeno obstali tam, kjer so še danes – kako lahko odidem drugam, če še tukaj ne stojim trdno? Mar se ni bolj smiselno  postaviti na noge tam, kjer te je morda po naključju spustila štorklja in šele potem, ko nekje trdno stojiš, oditi naprej?

Morda me eksperiment s šestimi glasbeniki in režiserjem ni najbolj prepričal, morda pa tudi sam koncept predstave še ni do konca izdelan in smo bili priča javni vaji. Ampak preplet kakofonije misli in občutkov nastopajočih in njihove godbe je bil vsekakor vreden naše pozornosti. Predstava preveč štrli iz klasičnega dojemanja gledališke predstave in dejstvo, da imamo pred sabo glasbenike, je bolj prednost kot slabost predstave. Sicer je res, da morajo biti glasbeniki vsaj deloma tudi performerji, a je način razmišljanja celotnega performansa precej drugačen od dojemanja igralcev. Morda se mi je ravno zaradi tega odprlo neskladje in bi moral predstavo gledati bolj kot glasbeni album z vmesnimi mono/dialogi, ki povezujejo glasbeno celoto, ki sega od, recimo temu, panka dvojice Tine Perić/Matija Dolenc, prek odličnih bobnarskih vložkov Jake Bergerja in N’Tokovega hitrogovorništva tja do solo petja Irene Preda, ki se podaja čisto na drug konec spektra. Tudi v tem pogledu ni neke enotnosti, ampak gre bolj za skupek različnih glasbenih zvrsti, ki se v nekaterih točkah sicer stikajo, a kakšne trdnejše povezave ni. Tako tudi v tem pogledu naletimo na skupek delov, ki so zgolj sestavljeni v celoto, ne tvorijo pa organsko povezane celote.

Kako naj potemtakem ocenim predstavo? Če jo ocenjujem skozi bolj konvencionalna očala, potem se zdi zelo nedorečena in le skupek zaokroženih celot, ki se šibko povezujejo v celoto. A glede na to, da gre v tem primeru bolj za eksperiment, lahko rečem, da je predstava odlična, vredna pozornosti in da ne zapada v hermetičnost ali pretirano eksperimentiranje. Sama predstava je zelo gledljiva in je zmožna pritegniti pozornost širokega sprektra gledalstva, je zabavna in hkrati človeka strese ravno toliko, da potegne posameznikov svet rahlo s tečajev. Ravno toliko, da sem sam po vsem ostal še vedno rahlo nepotešen. Morda me je predstava malce premalo premaknila. Morda pa bi moral po Matijinem pozivu odkorakati skozi vrata in počakati, kaj se bo zgodilo potem.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Branka Resnik

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: