Druga godba 2013 – klubske scene

Druga godba 2013

Ljubljana / Gala hala, Menza pri koritu, Klub CD
 10. in 11. 5. 2013

Rek, da je kriza pravzaprav priložnost, je resda iritantna floskula, ki pa se je vsaj minuli vikend tekom 29. festivala Druga godba izkazala za še kako resnično. Po tem, ko se je slednja zadnja leta soočala z upadanjem publike ter s prav žalostnim sporom s Festivalom Ljubljana glede uporabe Križank, se je zadnje dve ali tri edicije precej ukvarjala s svojim prostorsko-časovnim ustrojem in tudi glasbeno selekcijo, ki ni bila več v formatu velikih zvezd za Križanke. Po spominu sodeč je glasbeni del še dostojno uspeval, samo festivalsko vzdušje pa se v zaprti dvorani KŠ nekako ni razvilo in še najbolj so v spominu odmevali večeri na Letnem vrtu Gale Hale. Postavljati festival v maju brez odprtega neba in brez neke komunikacije z urbanim kontekstom je kanec šibka ideja, in zadnji dve leti se je identiteta festivala nekoliko porazgubila med razpršenimi dogodki. Pri festivalu so to pravočasno detektirali in – po malem zgledujoč se po sorodni zasnovi Ljubljanskega jazz festivala – Drugo godbo suvereno intenzivirali v obliko, ki še najbolj spominja na maratonske poletne festivale z elektronsko glasbo. A zadeva se odvija v mestu in ne na neki anonimni travnati planjavi, in če že lahko govorimo o urbani kulturi v sicer provincialni Ljubljani, je to zagotovo prostorsko-časovni kompleks minulega vikenda. Če ne drugega, si je že na formalni ravni brez afroameriške prezence težko predstavljati neko heterogeno mestnost, Slovenija pa je – kot je dejal neki pesnik – od vsega prepiha svetov kvečjemu prehlajena, etnično pa je prav kleno prečiščena.

Kakorkoli že, za praktično minimalen (ampak res minimalen) denar so pri DG ponudili 29 ur neprestane muzike in svojevrstno festivalsko izkušnjo, ki se je razpela od začetka petkovega večera Križankah, pa nato čez cel nabor metelkovskih klubov nazaj v mestno jedro, se od tam dalje nadaljevala v Klubu Cankarjevega doma in se na koncu zaključila v Kinu Šiška. Prav ta element migracij je ustvaril neko skupnostno vzdušje ljudstva, ki je pridno gibalo med lokacijami in katerega kolektivno zavest je kvečjemu nekoliko okrnilo vreme. Če bi bil to Glastonbury in če bi bile majske temperature kaj prijaznejše, bi dež in blato nemara še obogatila izkušnjo, tako pa so jebene luže in nadležno curljanje z neba nekoliko gasile vročično vzdušje, ki se je napletlo tekom koncertnega dogajanja. Uvodni nastop festivala, ki ga je popisala kolegica (pokrila bo še zaključek v KŠ), je bil sicer uspešen (če že ne po obisku vsaj po pridno plešoči publiki), a esenca festivala je bilo vendarle nočno dogajanje po klubih in nato njegovo opoldansko nadaljevanje. Takrat približno so se namreč zvrstili najbolj kuriozni špili, poleg tega pa je tedaj tudi publika držala še nekoliko več elana in kondicije, ki je ob nepravilni rabi pijače lahko naslednji dan nekoliko šepala. Ena od lekcij letošnje edicije DG je vsaj za konkretnega obiskovalca tudi to, da si na poletnih večdnevnih festivalih le nekoliko lažje privoščiš izpuščanje nastopajočih, da pa je na takole intenzivnem sosledju muzike treba več modrosti in zmernosti. No, žur je bil vseeno lud in nezaboravan.

V Gali Hali so ga otvorili na Otoku bivajoč in iz Etiopije prispel trio Krar Collective. Računica glede deleža obiskovalcev Križank, ki bo dejansko nadaljeval festival, je bila očitno točna, in v ravno prav napolnjenem klubu so hitro dvignili vzdušje na delovno temperaturo. Odločujoči faktor je bil predvsem inštrument krar, neke sorte citre, na katere se (tako se je zdelo) igra obenem s stiskanjem in z brenkanjem strun, in so psihedelična zadeva par excellence. Muzika je sicer močno aludirala na zvok, ki ga poznamo od večjih zvezd Etiopije ala Mulatu Astatke, Getatchew Mecuria ter  Mahmouda Ahmed (vse smo minula leta že slišali na DG), a za razliko od razkošnih aranžmajev omenjenih glasbenikov (ki so, čeravno tega ne kažejo, že precej v letih) so Krar Collective dosegli učinek z neprimerno bolj minimalističnim in celo bolj surovim zvokom. V sorazmerno majhnem klub se je odrska energija pevke in plesalke Genet Assefa posredovala direktno v publiko, ta pa je v povratni zanki kaj kmalu pristala na odru, kamor so Krar povabili prilično entuziastične plesalce. Vseeno je bil nastop nekoliko kratek in neumorni tempo festivala je terjal, da se je trio morda prerano poslovil, saj bi ob takšni atmosferi razplesana publika zlahka produžila za kak komad ali tri. In ja,  že omenjene staroste imajo več kot dostojne naslednike, ki jim youtube in tudi album delata nekaj krivice; Krar Collective z odrom namreč delajo čudo. Nekoliko drugače je z naslednjim bendom, z londonsko supergrupo Melt Yourslef Down, nekakšno turbo-nubijsko avantgardo, ki so že z albumom (te dni izhajajočim na Leaf Label) napovedali, da gre za klubsko zadevo, ki terja oder in norečo publiko. Napovedovalo se jih je kot vrhunec festivala in kar koncert leta, in frenetični spomini na dogodek oboje verjetno potrjujejo. Malokdaj se človeku zgodi, da v osnovi na dveh saksofonih (no, pa šopajočemu ritmu) baziran koncert pretežen del preskačeš, preslemaš in vzklikaš; še redkeje se zgodi, da se en od saksofonistov, Pete Wareham, spusti v publiko in s kleno pankerskim odnosom celo preriva z enim bolj vročekrvnih fenov. Kaj več je o koncertu težko reči, Melt Yourself Down so namreč povsem izvenserijska muzika, še najbližje označeni kot egiptovska guča po londonsko. Zamuditi ta predirljiva saksofonista in damosuzukijevskega vokalista Kushal Gayo v ospredju ter iz verig sneto ritem baterijo, sploh pa generalno vzdušje dogodka, je bila za vse neprisotne zagotovo ena slabših glasbenih idej leta.

To je bila nekako prva polovica klubskih scen, in afriške čage je zamenjala muzika z nekaj več patosa. Najprej je za to poskrbel stari znanec iz Sarajeva, pevec in kitarist Damir Imamović s svojim novim bendom Sevdah Takht. Imamovića, ki se ga iz prejšnjih nastopov spomnimo kot solista oziroma v triu s še dvema godalcema, sta tokrat na odru Menze pri Koritu spremljala bas in tolkala. Gre za precej spremenjen pristop k svojemu projektu reinterpretiranja sevdalink, morda nekoliko bolj konvencionalen in celo rockerski. Nemara je bilo opaziti manj značilnega Imamovičevega glasbenega humorja z nepričakovanimi transžanrskimi aluzijami, a po drugi strani je memorabilnega Edvina Hadžića na basu iz prejšnjega tria dostojno nadomestilo špilanje in subtilno komuniciranje bobnarja Nenada Kovačića. Na koncu so, kot je v navadi, Imamović in sevdalinke povsem razmehčali občinstvo, ki je bendu namenilo stoječe ovacije. Očividno bomo (upajmo) Imamovića (ki ga pri nas poslušamo že vse od leta 2008, ko so ga prvič predstavili na Jazzu Cerkno) na naših odrih videvali še naprej – kaj bi menjal zmagovalnega konja, ki od nastopa do nastopa še ni razočaral in se dosledno trudi k reinvenciji svojega projekta. Ki je, roko na srce, nekoliko podoben tudi glasbenemu raziskovanju flamenco kvarteta Las Migas, ki je naslednji dan nastopil v Klubu Cankarjevega doma. In prav tako dobil stoječe ovacije in publiko povsem navdušil s precej samosvojo vizijo tega, kaj vse je lahko flamenco, ki se razteza preko meja tako na portugalsko kot čez Atlantik, preko časa pa nazaj k svojim arabskim koreninam, preko iberskega mačizma pa nenazadnje v povsem žensko populiran bend. Glavna protagonistka je pevka Alba Carmona, ki je z močnim in hripavim glasom v crescendih komadov človeku kvišku pognala kocine, sicer pa se uspešno trudila tudi z neprisiljeno komunikacijo s publiko in za konec ne le zaplesala, marveč v zmerno glasno prepevanje prepričala tudi publiko (kot je že standard pri nas, je prepričevanje slednje v ploskanje neparnih ritmov nekoliko slabša ideja).

Poleg opisanih se je po klubih in barih dogajalo še marsikaj, česa vaš recenzent fizično sicer ni zmogel; jutranji program v Kavarni Repete s Simboličnim orkestrom in duom Najoua je bil pač namenjen le najbolj vztrajnim, in predvsem mi je žal za igrivi duo Catch-Pop String-Strong, ki je bil baje blazno simpatičen. So pa omenjeni štirje nastopi več kot dovolj, da označim klubski del letošnje Druge godbe za težko presežen vrhunec letošnjega koncertnega dogajanja na obrobju. Predvsem je navdušil z odsotnostjo identitetne esencializacije, vsi štirje nastopi so bili namreč difuzni glasbeni izrazi mladih sil, ki niso retroaktivno odkrivanje muzik, marveč konkretni urbani trenutek svetovnih godb.

Anže Zorman 

Povezani članki:

Značke: