Daft Punk – Random Access Memories

Daft Punk - Random Access Memories

2013, Colombia

Čedalje bolj je jasno, da Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo vesta kaj delata, čeprav na prvi pogled mogoče ne izgleda tako. Še zdaj se spomnim dne, ko sem prvič slišal One More time, prvi singel z njunega drugega albuma Discovery. Enostavno nisem mogel verjeti! To, da so moji Daft Punk frajerji, ki so izdali zobe kazajoč Homework? Da sploh ne omenjam sladkobnega, skozi vokoder poslanega glasu, vrednega takojšnjega sladkornega udara. Halo?! A že čez nekaj tednov, mesecev, sem na dotično pesem gledal drugače. V kontekstu albuma je dobila svoje mesto, razodel pa se mi je tudi njun koncept in pristop, tj. premik k bolj melodičnemu ustvarjanju z zgodovinskim spominom. Kič v tem primeru ni bil stranski produkt ali rezultat slabega načrtovanja, ampak zavestno upoštevana in v sistem dana spremenljivka. Discovery se mi kot celota še vedno ne zdi ne vem kako dober album, ampak spoznanje, da za njim stoji trden koncept, poln referenc mi ga je približal na nekem drugem nivoju. Recimo temu spoštovanje in odobravanje nečesa, čeprav ne ustreza čisto mojim predstavam in željam. Nekdo, ki ve, kaj dela in se drži svoje poti, ima takoj moje simpatije, pa naj so rezultati takšni ali drugačni. Leta 2005 nato naslednji pretres. Human After All. V dveh tednih skupaj nametana grobost, zabijajoča in monotona, brez oprijemljivejših linij in potekov. Kje so melodije, kje spevnost, hm, kje je kič … hm … čakaj … Spet nov zvok, na prvi pogled malce površen in reven, a znotraj začrtane poti smiseln. Omenjeni album poslušam le redko, a izvajalec, ki izda takšen album po dostopnem Discoveryju, ima spet vse moje simpatije. In seveda spoštovanje.

Vedel sem, da kakorkoli bo zvenel novi, komajda četrti studijski album Random Access Memories, to mojega mnenja o njiju ne bo spremenilo. Bilo je jasno že po kratkih spotih, zvočnih koščkih, ki so se pojavljali na internetu, dokončno pa po seriji posnetkov, v katerih so bila predstavljena sodelujoča imena – Francoza spet vesta kaj delata. Prva pesem na albumu nosi naslov Give Back Life to Music in deluje kot manifest celotnega izdelka. Vrniti se nazaj, duševno in posledično tudi glasbeno, v preprostejši in določenih pogledih naivnejši svet je osrednja tema, prenesti takratno vzdušje, hja, zeitgeist v tukaj in zdaj pa ambiciozno in pogumno početje, ki stremi k brezčasnosti. In to je verjetno osrednji motiv novega albuma – narediti brezčasen album, skozi katerega vodi ustvarjalna nit iz preteklosti v prihodnost. In to se sliši. Random Access Memories je topel album, ki izžareva ljubezen do določenega obdobja. Njegovo estetsko in konceptualno podstat predstavlja blag disko/funk zvok, ki je krojil konec sedemdesetih in začetek osemdesetih. Francoza sta ga posnela s studijskimi glasbeniki in opremo tistega časa, svoj »elektronski dotik« pa zmanjšala na minimum. Na albumu najdejo svoje mesto tako imena tistega časa (Giorgio Moroder, Nile Rodgers in Paul Williams), kot tudi novejše moči (Pharrell Williams, Todd Edwards, Julian Casablancas in Panda Bear).

Govorimo o retru, torej? Deloma. Random Acess Memories je sicer res nostalgičen trip, a vseeno predelan z današnje perspektive, zatorej na nekakšen način spet sodoben in z letnico 2013. Album s takšno patino sedemdesetih je lahko nastal samo v današnjih časih, ko so poglavitni atributi obdobja jasnejši, tehnologija pa naprednejša. V tem oziru ima Random Acess Memories svojega »brata« v lani izdanem albumu Lonerism (Tame Impala) – tudi slednji nosi v sebi tako izrazit DNA določenega obdobja (v tem primeru šestdesetih), da je lahko nastal le v današnjih časih.

In kakšni so konkretni rezultati? Hm, takšni, kot se za koncept spodobi. Poslušalci se morajo pripraviti na določeno mero kiča in na mestoma preprosta besedila, ki se vrtijo okoli plesa in hedonizma. Vrhunec albuma je Giorgio by Moroder, pesem pri kateri je sodeloval Giorgio-kralj-disko-glasbe-Moroder. Začne se z njegovim glasom in kratko zgodbo o tem, kako si je želel postati glasbenik. Teh nekaj kratkih stavkov pove na tako čustven način, da se bo marsikoga dotaknil in ga mogoče spomnil tudi na lastne začetke ljubezni do glasbe. Pesem s svojim prepoznavnim beatom in nostalgičnimi sekvencami sintetizatorja zveni nezamenljivo kot njegov izdelek. Skozi celotnih devet minut se izmenja več pasaž, ob velikem finalu pa se priključijo še kitare, ki pesem dramatično zaključijo. Druga ambiciozna pesem je Touch, pri kateri sodeluje Paul Williams, skladatelj in pevec iz sedemdesetih. Tudi ta pesem ima več pasaž, med vesoljskimi zvoki pa se najde mesto tudi za otroški zborček. Govori o hrepenenju po »dotiku«, po človeškosti, kar je v skladu z osnovno premiso albuma, torej vračanju duše in življenja v glasbo. Pharrell Williams sodeluje na dveh komadih (Lose Yourself to Dance in Get Lucky). Njegov glas lepo spada v blago zvočno okolje, med rahlo gruvajoče beate in Rodgersove funky kitarske linije. Besedili sta preprosti in naivni, ampak glede na kontekst primerni. Motherboard je sci-fi muzak, dramatični Contact pa zaključuje album divje in na visokem nivoju. Želel bi si en cel album s takšno progressive sci-fi tematiko. Pesmi Doin’ it Right je Panda Bear dodal svoj prepoznavni pečat, zaradi trap-beata pa pesem zveni najsodobnejše od vseh trinajstih. Todd Edwards (Fragments of Time) mezi na frekvenci »odraslega« soft rocka – lepo zvenečega in sončnega.

Vendar ni vse tako posrečeno. The Game of Love, Within in Beyond so trije omledni softiči, napolnjeni s sladkorno peno in besedili, ob katerih bi od smeha pokale tudi osnovnošolke. Da se lahko v treh zapisih nabere toliko klišejev in oguljenih fraz o ljubezni, je enostavno neverjetno! Svoje doda še uporaba vokoderja, ki patetiko potencira do neslutenih višav. Pri teh treh komadih album najizraziteje prestopi mejo kiča. Nezapomnljivo je tudi gostovanje Juliana Casablancasa (The Strokes), ki je na Instant Crush podobno mlačen kot zadnji album njegove matične skupine.

Kakorkoli obračam in iščem napake, kičaste izpade ali preenostavne rešitve, moram priznati, da se duet v svojem ustvarjanju le malo požvižga na moja pričakovanja in želje, oziroma na želje in pričakovanja kogarkoli. Vzemi ali pusti. Pelji se z nami ali zapusti ladjo. V tem polju delovanja je tudi potrebno razumeti novi album Random Access Memories, zaradi katerega bo spet nekaj potnikov zapustilo vožnjo. Trenutno se štejem med zmerne fene albuma, a vožnje s »pankovcema« ne bom zapustil. Z njima je enostavno preveč zanimivo in poučno.

Kdo vse bo razočaran nad novim albumom? V bistvu vsi, ki pričakujejo novi Homework, Discovery ali Human After All. Komu bo všeč, kdo bo z njim zadovoljen, komu je sploh namenjen? Mogoče tistim, ki si želijo spet malce človeškosti v glasbi? Našim staršem, ki so migali na disko zvoke? Odgovor verjetno leži kar na začetku tega odstavka. Random Access Memories je namenjen duetu Daft Punk. Z njim se opominjata na lastne začetke, na glasbo, ki ju je neposredno oblikovala in do katere gojita prav posebne občutke. Na njem se Francoza prvenstveno predstavita kot ljubitelja glasbe, kot poslušalca. Album lahko tako razumemo tudi kot darilo ljubiteljev glasbe – za ljubitelje glasbe. Bolj kot s samim albumom bodo imeli poslušalci največ težav s svojimi željami in predstavami. Zdaj je že jasno, da se Francoza ne ponavljata, zato je potrebno želje po novem Homeworku ali Discoveryju enostavno opustiti. Šele ko bo poslušalec odvrgel te predstave, se bo pred njim zasvetlikal suveren in kompetenten pop album. Prav tako se mi dozdeva, da bo izdelek lažje osmisliti z določene razdalje, torej čez nekaj mesecev, mogoče tudi let. Takrat bomo verjetno na Random Access Memories gledali kot na edini logičen glasbeni korak Francozov.

Random Access Memories predstavlja znotraj začrtanega okvirja uspeh. Produkcija je odlična, Daft Punk in sodelavci so pokazali izjemen občutek za podrobnosti in vzdušje. Zanimivo bo slišati, kako bodo novi komadi zaživeli v živo in kako se bodo ujeli z dosedanjimi stvaritvami. Koncertni album Alive 2007 je pokazal, da lahko tudi snov iz tako različnih albumov, kot so Homework, Discovery in Human After All sobiva, zato verjamem, da bosta Francoza našla pravo rešitev. Zaenkrat smo torej obtičali v svetu disko glasbe, že na naslednjem album pa bomo lahko nekje čisto drugje – upam le, da bo do njega prišlo še pred 2020.

Matjaž Gerenčer

Povezani članki: