Keith Jarrett & Charlie Haden – Jasmine

 

Keith Jarrett & Charlie Haden - Jasmine

2010, EMC 

Pianist Keith Jarrett, avtor kultne plošče The Köln Concert, in basist Charlie Haden sta skupaj nastopala že v 60-ih letih minulega stoletja, leta 2007 pa ju je življenjska pot ponovno združila za potrebe snemanje dokumentarnega filma o Charliju. Po dolgih letih sta ponovno poskusila muzicirati skupaj in Keith je bil tako navdušen, da je Charlija povabil k sebi domov. Ta je prišel in skupaj sta se za štiri dni zaprla v domači studio, da bi uživala v igri drug drugega. Sproščeno in neuradno. Neformalno. Še najmanj pa z mislijo na to, da bo ta material kdajkoli ugledal luč dneva.

»Glasba je čudovita stvar. Ne obstaja kot stabilen objekt. Premika se skozi resnični čas, kar je lahko poživljajoče tako za izvajalca kot za poslušalca,« je Keith zapisal na ovitek plošče. Zdi se, da prav ta zapis uspe najbolje opisati tisto, kar lahko slišimo na plošči Jasmine. Repertoar namreč v veliki meri sestavljajo pesmi, ki sodijo v klasično glasbeno zakladnico, med drugim For All We Know, One Day I’ll Fly Away, Body And Soul, Goodbye itd. Ne Keith ne Charlie torej tokrat nista v vlogi ustvarjalca, še manj poustvarjalca. Sta le interpretatorja, a še to se zdi napačen izraz. Sta tolmača. Pretvornika, ki svoja občutja prenašata v to neotipljivo čarobno materijo, ki nam vsem spreminja življenje, a jo ne znamo otipati in zadržati. Včasih niti opisati.

Keithov zvok klavirja je tokrat izjemno suh in se pretaka iz ene fraze v drugo. Te so med seboj povezane tako mehko, da si je težko zamisliti, da v resnici ne gre za eno samo. Mednje pa se ves čas krade toplina lesa, iz katere je izdelan Charlijev kontrabas. Ta ponuja podporo klavirju, a zna prevzeti tudi pobudo in ustvariti takšen solo, da klavir povsem zbledi in se oglaša le še nekje iz ozadja. V prvi vrsti gre za dialog. Dialog, v katerem niti za trenutek ne zviša glasu nihče izmed njiju. Dialog, ki je mogoč le med dvema glasbenikoma, ki sta svoje glasbene sanje že uresničila in jih izživela ter med dvema, ki premoreta neizmerno spoštovanje drug do drugega. Kolikšno vlogo ima pri tem poznavanje drug drugega, je težko reči, saj že vrsto let nista muzicirala skupaj. A vendar se zdi, da v igri glasbe in srca čas ne igra nobene vloge.

Jasmine že s svojim imenom in vizualnim izgledom, ki mu kraljuje ena sama belina, nežno vabi v nedrja svoje prefinjenosti. Ta se kaže tudi v igri dveh glasbenikov, ki sta v glasbo zajela bistvo vsake skladbe. Gre za intimno igro, v kateri se prepletajo nežnost, mehkoba, melanholija, veselje in radost. Tovrstna glasba ima skorajda zdravilno moč, saj ne premore niti enega grobega premika, niti enega grobega prehoda, niti enega grobega momenta, v katerem bi jakost imela premoč nad mehko zaokroženim melodičnim lokom. Lahkotnost te plošče razkriva življenjsko posvečenost in predanost glasbi, ki z nežnim zvokom tako izvajalca kot poslušalca premakne nekaj sto metrov nad zbita tla zemlje in mu omogoči eno samo lebdenje. Jasmine je pravzaprav kot nežna poezija, ki vam z nebesedami poboža dušo in … One Day I’ll Fly Away …

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.