Kavinsky – OutRun

Kavinsky - OutRun

2013, Mercury / Universal Music Slovenia

Francoski producent Vincent Belorgey (Kavinsky) je širšo množico pritegnil leta 2011 s komadom Nightcall, ki so ga zavrteli v filmu Drive. Glavno vlogo v filmu je odigral Ryan Gosling, režiser Nicolas Winding Refn pa se je v njem artistično (in fetišistično) poklonil avtomobilizmu, usnju in neonskim osemdesetim.

Kavinsky in ostali izvajalci (npr. College in Desire) so več kot odlično ozvočili tiste Goslingove počasne in meditativne vožnje po velemestu, njihov elektropop pa je – podobno kot celoten film – nostalgično zrl v preteklost, a bil obenem tukaj in zdaj. Ne čudi torej, da je celoten prvenec Kavinskega v znamenju avtomobilizma in osemdesetih. Ampak saj to je jasno že na podlagi naslovnice: značilna pisava, rdeč Testarossa, ki so ga začeli proizvajati v osemdesetih, nekaj kičastega ozadja in seveda sam naslov albuma (OutRun), ki se nanaša na kultno istoimensko igro, v kateri je igralec upravljal – presenečenje, presenečenje –  Testarosso. Pri Kavinskem torej ni nič prepuščeno naključju, tudi oblikovanje priložene knjižice ne. V njem si lahko ogledamo fotografije s patino osemdesetih, ki delujejo, kot da gre za posnetke iz kakšnega pozabljenega filma. Tudi celoten album je oblikovan konceptualno: govori namreč o vozniku, ki se smrtno ponesreči s svojim avtom in se nato kot zombi vrne med žive. Bedasto, ampak hej, saj smo v osemdesetih, kjer je bila strpnost do podobnih bedarij, kiča in slabega okusa visoka.

Najboljši del OutRuna je njegov »ovitek«, torej vse tisto, kar je pripeto na glasbeno dimenzijo. Naslovnica, fotografije in ostale podobe bodo marsikomu ogrele srce in ga spomnile na lastno preteklost, zato je toliko bolj škoda, da »zvočna« dimenzija zaostaja. Glasba živi v senci drugih imen francoske in svetovne glasbe. Obeležja velikih Daft Punk, Justice in založbe Ed Banger, ki se je pred leti zapisala podivjanemu elektro-rocku in baročnim sintijem visijo nad Kavinskem, mu krčijo identiteto in manevrski prostor. Tudi izven tega glasbenega kroga so izvajalci, ki so nalogo na istem področju opravili bolje. M83 in Chromatics so iz osemdesetih naredili pravcate retrofuturistične simfonije, medtem, ko se je Twin Shadow z glavo naprej potopil v omenjeno desetletje in izluščil njegovo najbolj cheesy in spevno stran. Skratka, vsepovsod, kjer deluje Kavinsky, najdemo že nekoga, ki je isto stvar pred njim naredil bolje. Tam, kjer divja in struži (Rampage, Testarossa Autodrive), deluje kot slaba kopija Justice, ko se loti bolj radijskega formata (First Blood, Odd Look), trči ob DVNO (spet Justice) in svoj lastni hit Nightcall, ki je najboljši izdelek na albumu. Ostalo je nezapomnljivo podajanje preživetih idej, s katerimi bi večji uspeh požel pred petimi leti.

Beati na albumu so premalo plesni, da bi komadi lahko delovali na plesišču, zapisi premalo zanimivo strukturirani, da bi vabili k bolj pozornemu poslušanju. Kavinsky se preveč zanaša samo na estetiko in obliko, preveč na »svinjske« kitarske rife in kičaste sintije ter premalo na vsebino, ki bi ga ločila od ostalih imen. Album doseže dno s komadom Suburbia, kjer Havoc (Mobb Deep) izusti nekaj najslabših verzov zadnjih let (npr. »My Testarossa same color as Mars« in »I cut these fools like piece of pies with extra cheese«).

OutRun je primeren za uživanje v majhnih obrokih, torej komad ali dva naenkrat, na dolžini celotnega albuma pa se hitro pokaže njegova idejna revnost in zamenljivost. Album bo hitro pozabljen, čeprav bo marsikoga premagala radovednost zaradi že omenjenega »hita« Nightcall – a ga nato spet hitro zapustila.

Matjaž Gerenčer

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: ,