Jasna Bilušić: Ne želim si biti drugačna

Jasna Bilušić / foto: Dinko Bažulić

Jasna Bilušić je ena tistih oseb iz sveta glasbe, ki so mi bile zanimive že od nekdaj; še preden sem se začela profesionalno ukvarjati z glasbo in še preden sem se do zadnjega diha potopila v svet jazza. Pravzaprav se jo spomnim še iz svojih osnovnošolskih dni, ko sem na HRT-u spremljala glasbene oddaje, v katerih je občasno gostovala. Zatorej ni nenavadno, da sem se odločila za intervju z njo. Srečali sva se nekega sončnega jesenskega popoldneva v Zagrebu in tekom najinega pogovora me je popeljala v svet igre, glasbe in poezije. Ta bogati svet umetnosti pa mi je razkrila na način, na kakršnega mi ga doslej ni še nihče. In ta njena širina me globoko navdušuje …

 

Mnogi vas poznajo kot izključno jazzovsko pevko, a ste v osnovi igralka, ukvarjate pa se tudi z vodenjem. Kako to, da ste se vendar odločili za študij igralstva in kasneje še dramaturgije, ne pa glasbe?

Prijateljica iz osnovne šole, ki je našla nek dnevnik, v katerega smo, preden smo se razpršili po srednjih šolah, pisali, kaj bo kdo, je rekla, da sem vanj napisala, da bom odšla v United Artists in da bom igrala v muzikalih, plesala in pela. Ta dnevnik mi je prinesla, ko sem že končala s študijem in mi rekla, da sem bila očitno ena redkih, ki sem vedela, kaj hoče. Seveda se sama sploh ne spomnim, da sem takrat sanjala o tem, vendar sem imela od nekdaj zelo rada muzikale in ta eskapizem, pravzaprav to estetiko kiča. Tisto, kar se me je tako dotaknilo, je veščina in petja in plesa in igranja hkrati. Jasno, tudi tu je veliko slabo opravljenega dela, vendar obstajajo ljudje, ki so v svojem delu zares vrhunski, sama pa sem vedno želela prav to. V srednji šoli sem imela prakso v ZaKaM-u (Zagrebačko kazalište Mladih, op. av.), ki se je takrat imenovalo Pionirsko kazalište, in zaradi te prakse sem se začela družiti z ljudmi, ki so bili del tega sveta. Gledališče je imelo tudi svoj pionirski studio, kjer so igrali otroci, ti pa so večinoma vsi imeli starše, ki so bili profesionalni igralci, zato sem bila sama popolnoma izven konteksta, vendar mi je bil ta svet všeč. V njem neprestano vlada zabava in na prvi pogled je vse izven kontrole, v resnici pa gre za zelo kontrolirano igro. Potem pa sem se priključila tamkajšnji skupini, ki je spremljala predstave in z njo smo igrali rock. Sprva so me poklicali za eno predstavo, pa drugo in tako naprej, tako da sem začela igrati nekje v tretjem ali četrtem razredu srednje šole. Seveda so vsi moji kolegi nadaljevali s študijem igralstva, kar se je smatralo kot samoumevno, in najbrž se mi je v podzavest vrnila tista želja iz osnovne šole, zato sem si rekla, da bom poskusila tudi sama. Starši so bili sprva šokirani, ker prihajajo iz popolnoma drugega sveta in so me želeli prepričati, da nimam prav nobenih možnosti v teh ozkih krogih. Tako sem najprej odšla na Filozofsko fakulteto in se vpisala na filozofijo ter francoščino, bila sprejeta, nato pa sem odšla še na sprejemni izpit za igralko ter bila tudi tam sprejeta. Prvo leto sem paralelno študirala na obeh fakultetah, že drugo leto pa je bilo to povsem nemogoče, saj je igralstvo resnično študij, ki te okupira od jutra do večera. Zato sem indeks Filozofske fakultete dala na stran, svoj interes za jezike in književnost pa sem kasneje kompenzirala s študijem dramaturgije, na katerega sem se vpisala potem ko sem študij igralstva že končala.

Precej vsestransko. Če naredim vzporednico s slovenskimi umetniki, so tako vsestranski le tisti, ki so svobodni, vi pa ste že od leta 1990 stalna članica ansambla Komedija. Mar se v tem še vedno skrivajo izzivi ali pa vam morebiti prav ta služba omogoča tolikšno vsestranskost?

Zagotovo. Še posebno sedaj, ko je kriza, kakršna je. Imeti stalno službo, kakršnokoli že, je privilegij. Že samo dejstvo, da sem v Komediji celih 22 let prinaša kontinuirano delo v gledališču, ki ga svobodni umetniki včasih imajo, včasih pa tudi ne. Zase zagotovo vem, da bom iz sezone v sezono imela vsaj eno premiero, če ne celo dve ali tri. Seveda pa je moje gledališče specifično, ker je poleg tega, da je dramsko, tudi glasbeno. Delamo torej muzikale in operete in v tem pogledu zmore zadovoljiti celo ta moj drugi interes, interes za glasbo. Res sem srečna, da imam možnost biti del gledališke skupnosti, ki spoštuje tudi vse moje druge interese. Kar pomeni, da mi daje čas, ki ga lahko posvetim glasbi, pri čemer osnovno delo v gledališču nikakor ne trpi. Pravzaprav je celo nasprotno, saj menim, da vse, kar delam vzporedno s službo, vračam s tem, ko me ljudje slišijo nekje drugje. Marsikdaj namreč pridejo tudi v gledališče, da vidijo, kako zadeva izgleda tam. Sicer pa je naš ravnatelj, in nasploh vsa ta atmosfera v gledališču, takšen, da se ceni ljudi, ki uspejo zgraditi kariero tudi izven gledališča.

Sodelovali ste tudi na večeru bossa nove v dvorani Lisinski, kjer ste nastopili skupaj s Tereso Salgueiro iz Madredeusa in Victorio Abril, še eno igralko …

To je bil čudovit projekt Darka Putka, ki je takrat vodil Tvornico kulture! Preko svojih zvez je nekako prišel do kontakta s Tereso, ki je že nekajkrat gostovala v Zagrebu prav v njegovi organizaciji, in pa do Victorie, igralke, ki se ukvarja tudi z glasbo. Ona je še en takšen primer … Prebrala sem, da ženska poje, vendar sem obe njeni plošči preposlušala šele takrat in si takoj rekla, da si zasluži vse poklone. Je čudovita igralka, vendar pa je prav takšna tudi kot pevka. Zelo pametna, saj ne forsira nekaj, česar ne zmore. V okviru svojega limitiranega glasu, kar se tiče obsega in moči, s katero poje bossa novo, in pa s sijajno ekipo glasbenikov, ki so ji naredili aranžmaje, ki so ji vrhunsko prilagojeni, si je pravzaprav zamislila nekakšno predstavo. A da se vrnem … Darko je iskal nekoga, ki bi predstavljal hrvaško stran, nekoga, ki je tako igralec kot pevec, čeprav sem mu sama iskreno rekla, da menim, da bi bila Meri Trošelj veliko boljša izbira, saj je takrat že imela za sabo eno ali celo dve plošči bossa nove. Kakorkoli, v repertoarjih smo se uskladili, tako da se nismo prekrivali in v prvotni zasnovi je imel vsak nekje 35, 40 minut, vendar pa smo ta čas prav vsi prekoračili. To je bil koncert, ki je trajal tri ure in pol v treh odsekih. Sama sicer ne maram, da predstava traja dlje od človeške vzdržljivosti ali koncentracije publike, vendar je bil vsak del tega koncerta tako drugačen, prav tako je vsaka od nas imela svoj stil, svojo zgodbo, svojo dinamiko nastopa in vmes sta bila dva odmora, tako da se je vse skupaj spremenilo v rajanje bossa nove in v koncert, na katerem so bili ljudje dobesedno evforični! Zaključil pa se je seveda z Victorio. Meni osebno je bil ta koncert krasna izkušnja, tudi skozi druženje z njo, ki je nato še nekaj dni zatem ostala v Zagrebu in tudi potem sva ostali v kontaktu, a gre za res čudovito priložnost pokukati v svet in izkušnje ženske, ki pravzaprav dela isto kot jaz, le da milje daleč …

Muzikal je skupek predstave in pesmi, koliko pa se ta razlikuje od klasičnega scenskega nastopa, bilo glasbenega bilo igralskega?

Muzikal je kot stil glasbe specifičen. Obstaja veliko pesmi, ki so vzete iz muzikala, teatrskega ali filmskega, in ki funkcionirajo tudi kot samostojne točke. Vendar je muzikal pravzaprav vrhunec emotivnega trenutka, scene, ko se emocija ali dramski trenutek kar naenkrat začneta izražati skozi glasbo. Obstaja ogromno pesmi, ki so popolne, kadar jih poslušate v teatrskem kontekstu, vendar pa precej izgubijo na teži in moči, če jih iz tega konteksta vzamete. Ko se piše za muzikal, komponist potrebuje mnogo več veščin kot kadar piše običajno pesem, saj mora v zavesti imeti veliko več, kajti ta pesem mora izpolniti ne le funkcijo lepe pesmi, ki bo poslušalcu ostala v ušesu ali ki bo postala hit, marveč mora biti v službi lika in dramaturgije same predstave. Vedno pa pravim, da je lepa pesem lepa pesem. Obstaja veliko primerov lepih pesmi, ki tudi s številnimi interpretacijami niso bile uničene, kar pomeni, da so zares vrhunske, ne glede na to ali jih poje nekdo, ki ljudi le zabava ali šolan operni glas. Lepa melodija je lepa melodija. Moram priznati, da mene osebno pri izboru pesmi, ki jih pojem, ne glede na to ali pripadajo jazzovski pesmarici ali ne, vodi melodija. Dobra melodija, v kateri se čuti konstrukcija, je vodilo sama po sebi. Če pa se ji priključi še besedilo, ki je emotivno in poetično, potem gre res za pesem, ki jo bom pela do konca življenja in se je ne bom nikoli zasitila.

New Deal poleg vas sestavljajo še pianist Hrvoje Galler in kontrabasist Saša Borovec, pogosto pa se vam pridružita tudi tolkalec Nino Mureškič in flavtist Žarko Hajdarhodžić. Dokaj neobičajna zasedba …

Neobičajna, da … zagotovo. Nisem želela ekipe, ki bi se zbrala, da bi izbrala 12 pesmi in na hitro nekaj naredila, da bi lahko imela koncert v nekem klubu. Želela sem ekipo, s katero bom igrala in s katero bomo poskusili najti nek svoj zvok ter šele nato izbrali nekaj pesmi, za katere se nam bo zdelo, da bi jih bilo dobro odigrati na naš način, potem pa bomo videli, kaj bo nastalo. To, da ni bobnov, pa je nekaj, kar mi je bilo povsem samoumevno, saj nimam glasu z obsegom, kakršnega imajo Ella Fitzgerald ali Dee Dee Bridgewater v smislu moči. Komorna forma skupine je meni osebno veliko bolj mikavna. Ko glasbeniki dajo sebi prostor, celo prostor za tišino, v kateri lahko pesem zadiha. Prostor, v katerem vsaka nota dobi svoj maksimum delovanja. Ta minimalizem se mi pogosto ponuja kot izbor, v katerem se zelo dobro počutim. Nekdo drug sliši glasbo drugače in ima potrebo za drugo vrsto energije, ki mu jo glasba da, sama pa sem precej subtilna in morda prav zato ta zvok, ki smo ga zasnovali. Ta ni namenjen vsakemu ušesu, niti vsakemu prostoru. Najbolj primeren je za koncertno poslušanje, saj tam vse te nianse lahko pridejo do izraza. In tako Hrvoje kot Saša sta glasbenika, ki te nianse razumeta, a ne le da jih razumeta zato, da zadovoljita mene, marveč jih tudi sama uporabljata in jih potrebujeta za svoj izraz. V tem smo se našli in se dopolnjujemo, seveda pa v določenih pesmih potrebujemo tudi kakšen drug instrument. Skozi našo zasedbo in našo sobo za vajo se je doslej sprehodilo mnogo sijajnih kolegov glasbenikov, ki pa preprosto niso razumeli te vrste muziciranja. In tu ni nobenih zamer. Ali se razumemo ali pa se ne. Včasih sem tudi sama takšnega razpoloženja, da grem na kakšen močnejši jazzovski koncert in mi ugaja, vendar pa sama ne bi nikoli izbrala tovrstne glasbe z namenom, da bi se odrekla fini, tihi glasbi.

Vam je potemtakem minimalizem tudi sicer blizu, še posebno danes, v svetu balasta?

Seveda je. Čeprav, če gledamo arhitekturno ali dizajnersko, mi je minimalizem zelo tuj in to zagotovo ni minimalizem, h kakršnemu težim. Ne težim k odsotnosti toplote, tistega človeškega, kajti sama začnem vse, kar delam, graditi iz bogastva. Pri tem mislim na to, kako se obnašam do prijateljev, kako se obnašam v prostoru, v katerem živim, do glasbe, ki jo ustvarjam, do vlog itd. Vse gradim iz bogastva idej, želja in do neke faze ustvarjanja se vse to bogastvo kopiči, nato pa se v nekem trenutku prične delati redukcija in zavržejo se vsi elementi, ki so okras zaradi okrasa, ki so višek sami po sebi, tako da ostanejo le tiste bistvene stvari. Utruja me vse tisto, kar mi odvrača pozornost od tistega, kar je pomembno. Tisto, kar mene zanima in kar bi vedno izbrala, je videti esenco. Esenco igralca, karakterja, njihovega bivanja na odru. Isto pa je z glasbo, ki ima preveč okraskov, recimo preveč vokalne gimnastike z namenom, da se dokaže sposobnost izvajalca, ki se je zmožen sprehoditi čez tri oktave … waw, super, tudi sama bi bila presrečna, če bi zmogla kaj takega. In seveda se lahko odločimo, da bo nekaj najboljše funkcioniralo, če temu pristopimo tako, da se v masi improvizacije sprehajamo čez oktave, vendar … mar je to res tisto najboljše, kar zmorem, je to tisto, kar želim, je to najboljši način? Na ta način se kreira stil in vsak se obrne k tistemu, kar mu gre najboljše od rok. Menim pa, da gre meni najboljše od rok redukcija stvari na minimum, na tisto, kar je zares pomembno.

Sicer pa, če se vrnem k zasedbi, Nino Mureškič je slovenski tolkalec, Hrvoje Galler je rojen v Brežicah, Saša Borovec pa je med letoma 1994 in 2004 igral v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Vse nekako vodi v Slovenijo …

Pa ne delam tega intervjuja brez razloga! Ko smo nekajkrat koncertirati v Sloveniji, sem rekla, da sem sama tuje telo, vsi ostali pa so vaši fantje. Takšen je splet okoliščin, vendar pa je dejstvo, da je Slovenija bila in še vedno je prostor, v katerem se lahko razvijejo odlični jazzovski glasbeniki. Nekateri so tam rojeni, drugi so tja prišli, a to niti ni pomembno. Uspeli so razviti svoje talente in ideje do lastnega vrhunca. Imate pa tudi tradicijo, imate vrhunski Big Band in mnogo odličnih glasbenikov ter dirigentov. Ni torej čudno, da imajo tudi moji najbližji sodelavci v sebi slovensko kri, razen Saše. A ne glede na to, on je svoja formativna leta preživel v Sloveniji in vse to se je vgradilo v njihova krvna zrnca, le jaz sem tu tuje telo. Vendar pa pravijo, da si takšen kot tisti, s katerimi si!

Ste se dolgo iskali ali so vas tudi oni na nek način poiskali sami, kot so vas poiskale tudi pesmi?

Verjetno res … Nisem pristaš ezoterike, vendar resnično verjamem, da se mnoge stvari v življenju ne zgodijo slučajno in da obstajajo stvari, ki vas preprosto obiščejo in se vam zgodijo, sploh če ste v tem trenutku dovolj odprti in se zavedate, kaj se dogaja ter ta trenutek dogajanja tudi izkoristite. To se imenuje sreča. Sama sem v nekem trenutku imela zelo močno potrebo po spremembah in po tem, da najdem ljudi, s katerimi lahko delim svoja razmišljanja ter željo po tem, da nekaj naredim. In imela sem srečo, ker sem prav v tem trenutku srečala ljudi, ki so v tem istem trenutku imeli in čas in željo, da nekaj takšnega tudi zares začnemo delati. Ko je človek sproščen in ko živi ter diha svojo idejo in željo, potem se mu stvari preprosto začnejo dogajati. Tudi meni so se. Mnogi me sprašujejo, kako da šele zdaj, vendar sem sama prepričana, da za nekatere večje, pomembnejše, stvari prej preprosto še nisem bila dovolj zrela, čeprav sem jih morda racionalno želela, a globoko v sebi nisem bila dovolj zrela ne kot oseba ne kot interpret ali nekdo, ki se ukvarja z glasbo, da bi lahko ugriznila v ta kolač z vso čeljustjo. Le oblizovala sem se … bi, ne bi, bi, ne bi … a tako se delati ne da …

Vaša glasba je bogata in minimalistična hkrati. Okleščena vseh odvečnih elementov. Čista. Žalostna, a tudi svetla. Polna bolečine, a s kančkom upanja. Vendar ste, kolikor sem vas uspela doživeti, zelo vedra oseba. Koliko je resnice v tisti izreki, da vsak umetnik potrebuje svojo bolečino?

Veliko umetnikov je reklo, da so najboljše stvari ustvarili v trenutkih največje žalosti ali bolečine. Nisem pristaš kakršnegakoli mazohizma, vendar imam preprosto rada življenje in vsak trenutek, ki ga preživim na tej zemeljski obli. Istočasno pa me boli, ko vidim, koliko nesreče je okrog nas, koliko je ljudi, ki niso v stanju oplemenititi svojega življenjenja z enim samim svetlim trenutkom. Ljudje so marsikdaj živeli v velikem siromaštvu, v velikih nesrečah in boleznih, vendar je bilo vedno odvisno od človeka samega, v kolikšni meri je ta sposoben temeljno dojeti življenje kot eno najlepših stvari, ki so mu dane in vsako lepo stvar doživeti kot darilo, kot povod za trenutek sreče. Menim pa, da nihče ni zmožen gledati na svoje življenje kot na srečno ali nesrečno v celoti. Sreča so tisti kratki bliski; trenutek, ko sonce prebije oblake, ko slišiš dobro pesem ali ko srečaš dva dobra prijatelja in z njima podeliš del sebe. To so tiste malenkosti, iz katerih je sestavljeno življenje, ta bolečina pa je, če o njej sploh lahko govorim, spet tisto, o čemer sem govorila že malo prej. Človek mora biti zrel za določene stvari in življenje je tako krasno, ker prinaša toliko in lepih in žalostnih stvari … Vsak nosi s sabo vse tisto, kar je preživel in vse to se vidi. Na licu se vidi vse lepo in vse žalostno. Tako kot se na licu mlade osebe vidi le mladost in mladost je seveda čudovita, vendar so čudovita tudi srednja leta, ker s sabo nosijo izkušnje, ki nas delajo bogatejše in tolerantnejše. Delajo nas sposobnejše, da doživimo vse nianse lepote tega sveta, celo lepoto v tistem žalostnem. Torej, četudi moje pesmi so žalostne, je ta žalost prepletena z mojim življenjem, ki sem ga doslej preživela in v katerem je bilo marsikaj, a ga ne bi menjala niti za minuto. Ne bi menjala napačnih odločitev, niti tistih pravih, kajti vse so bile moje in vesela sem, da so obstajale, ker so me ne nazadnje naredile takšno, kakršna sem danes. Ne bi se rada spreminjala. Mislim … ne želim si biti drugačna. Navajena sem na sebe, na takšno, kot sem.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: