Jani Moder 4tet – Sky High Low Down

Jani Moder 4tet – Sky High Low Down

2013, Barnette Records

Plošček Sky High Low Down je bil nedavno izdan pri avstrijski založbi Barnette Records in je šele drugi avtorski album domačega kitarista in skladatelja Janija Modra. Ta kitarist, ki je v celoti avtor glasbe in vodja projekta, je sicer že vrsto let prepoznaven glasbenik, ki pa je bil pretežno dejaven kot gostujoči oziroma sodelujoči član zasedb svojih mednarodno zbranih sodrugov. Tako je v minulih letih preigral precej široko paleto stilov in igral v bigbendih, poprock zasedbah, sodobnih jazz zasedbah (npr. z Alešem Rendlo ter v Next Music Ensemble) in seveda v izjemno zanimivem European Movement Jazz Orchestra. Ob vsej tej pestrosti je Jani še kitarski pedagog in vrhunsko izobraženi glasbenik, kar je na pričujočem albumu tako in drugače tudi močno očitno.

Jani Moder 4tet, se pravi Moder na kitari, saksofonist Jaka Kopač, klaviaturist Erik Marenče na Hammondovih orglah ter bobnar Klemens Martkl raziskujejo glasbeni teren, ki je v tej inštrumentalni postavi ter s podobnim zvočnim kompletom na nek način že precej arhaičen oz. vsaj klasičen jazzovski format. Album Sky High Low Down je tako kolega na prvi posluh opisal kot ‘John Scofield pride v Gajota’.  Jazzovska muzika torej, ki se bere kot đézz (z ozkim é-jem), in je nekako značilna za naš prostor. Za razliko od muzik, ki jih iz tujine k nam vabijo domači organizatorji, je ta đezz igran s pretežno tradicionalnim vokabularjem in gnezdi v bolj ali manj bopovskem zvočnem zaledju, v katerega pa so tu vtkane še niti funka, fusiona in bluesa.  To, s čimer se Moder in druščina ukvarjajo, je iskanje novih niansiranj muzike, ki temu že po svoji naravi pušča tako rekoč neomejen potencial. Čeravno je ta potencial odprt, pa se pri naši regionalni muziki precej pogosto zazdi, da je tudi povsem ahistoričen.

Do neke mere to drži za Sky High Low Down, ki pa temu navkljub vseeno ni zatohla zadeva – kvečjemu obratno. Najvidnejša premena albuma je čvrst in gladek groove, ki je vseprisoten čez bolj ali manj celoten scenosled plošče in ne popušča tudi tedaj, ko se zasedba (često) mudi v predelih manj udomačenih melodičnih vijug in harmonskih nizov. Ti so sicer bistvena motivacija vsega skupaj sedmih kompozicij, ki so precej zaokrožene zadeve, v katerih je vsaj na plošči bolj kot kakšna improvizacija in vihravost značilna določena zadržanost oziroma zelo skrbno zvočna postavitev, ki nagrajuje predvsem vnovična poslušanja. Vsaj na prvi posluh se namreč človek hitro znajde v generičnem zvoku, ki prefinjeno, a sorazmerno skromno, nadgrajuje svoja izhodišča. Komadi se sprehodijo čez precej raznolik glasbeni teren, v katerem se kompozicijski manevri Janija Modra križajo z naelektrenim funkom in (le) občasno tudi z dodobra svobodnimi izleti.

Hvalevredno kompozicije nikoli ne izgubljajo perspektive oziroma lastne smeri in za jazzovske entuziaste, ki jih navdušuje nekoliko bolj sredinski jazz, je plošča verjetno poslastica na celo paleti razlogov. Za tiste, ki jih v jazzu zanima bolj radikalno sprehajanje po raznovrstnih aspektih glasbe, pa plošča preprosto ne zdrži. Manjka pač ognja, rokenrola, abstrakcije in drznosti, ki jih na jazzovskih konservatorjih – vsaj sodeč po pretežnem delu domačih glasbenikov – ne učijo. Sky High Low Down je dobro domišljena, žmohtno odigrana in nekoliko akademska zadeva, ki pa žal ne podre žanrskih afinitet tako pisca tega teksta kot tudi avtorja glasbe. Kar mu ne gre nujno šteti v minus, a  definitivno tudi ne v plus.

V posluh prepuščam še spodnji komad, ki je precej fina zadeva.

 Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.