Chinawoman – Se boš vrnila naslednje leto?

Chinawoman

Ljubljana / Kino Šiška
29. 3. 2013

Večer melodramatičnosti, sentimentalnosti, tragikomičnosti, darkovske romantike, ovite v temačen čar, prežet z globino glasu Michelle Gurevich ali Chinawoman, queer ruske Kanadčanke, ki je svojo glasbo označila kot mešanico Leonarda Cohena, Nico in Angela Badalamentija. A vendarle hči balerine iz ruskega Kirova in inžinerja iz Sankt Peterburga ni brez vplivov ruske pa tudi širše vzhodno evropske glasbe, pa naj bo to zaradi poslušanja te glasbe iz 80. let v času odraščanja, siceršnjih družinskih korenin ali njene melanholično karizmatične osebnosti kot take, ki  tam nekje v ozadju skoraj vsake skladbe tvori začetno osnovo njene zvočne slike.

Prvi nastop je Michelle pred osmimi leti izvedla v prijateljski družbi, v alkoholiziranem stanju, v majhnem baru v Torontu, temu je na prijateljsko spodbudo sledil nastanek in objava prve pesmi (I Kiss the hand of my destroyer) na portalu MySpace. Nekoliko kasneje je nastopil prvi uspešen singel Party Girl in leta 2007 istoimenski album, na katerem je odigrala skoraj vse inštrumente. Leta 2008 je izšel še en uspešen singel Russian Ballerina, posvečen najbolj zvesti oboževalki – njeni materi – za rojstnodnevno darilo. Druga plošča, ki je izšla leta 2010, Show me the face, je glasbeno in avtorsko razširila njen glasbeni pečat tudi na precej bolj dinamične ritme. Kasneje sta izšla še dva singla, in sicer To be with others in povsem svež Vacation from love z realističnim besedilom za vse, ki rabite malo dopusta od ljubezni. Posnetek prvega albuma je vzbudil večjo pozornost, zlasti v vzhodno evropskih državah, iz tega geografskega območja je prihajalo vse več zanimanja za koncertne nastope in tako se je posledično leta 2010 preselila v Berlin, kjer jo je pod okrilje vzela založba Moutique.

Zadnji petek v marcu se je drugič v letu in pol predstavila v Ljubljani, tokrat v skoraj polni Katedrali Kina Šiška, čeprav so organizatorji sprva načrtovali nastop v mali dvorani. Odrska postavitev in na željo Michelle temačna osvetlitev sta skozi ves nastop nakazovali, da smo tam zaradi besedil in glasbe, vse ostalo je le navlaka. Nastopila je skupaj z bobnarjem Robinom Thomsonom in kitaristom Diegom Ferrijem, čeprav je potrebno dodati, da so med nastopom fluktuirali med glasbili. Michelle pa je sama na klaviaturah, akustični ali električni kitari, s pri večini komadih elektronsko glasbeni podlagi samozavestno in karizmatično, a povečini v stilu komadov melanholično (baje je bil petek še posebej depresiven dan) izvajala izbrane pesmi od To Be With Others, Show Me The Face, Lovers Are Strangers, Woman’s Touch, Aviva, Acid Broke The Spell, Pure At Heart, I’ll Be Your Woman, Vacation from love, Left You At The Farm do zaključneParty Girl ter v podaljšku, katerega trojica očitno še ni vajena, drugič izvedene Keep İn Mind, tokrat v ruščini.

Tematike njenih pesmih so v veliki meri utemeljene na LGBT sceni, kar ni presenetljivo, saj je sama del nje. Na vprašanje kanadske blogerke izpred dveh let in pol, ko je še živela v Torontu, ali je del ustvarjalne in povezane skupine queer kanadskih glasbenikov, je odgovorila “Nisem del ustvarjalne klike in nisem del queer klike, odkar sem bila najstnica. Bili so časi, ko mi je bilo to v pomoč, danes pa le to ni več zadosten razlog za druženje, sodelovanje. Številni mojih prijatelji so glasbeniki in ustvarjalni ljudje, počnejo svoje stvari, in to so ljudje, ki se jim zaupam za povratne informacije in podporo.” V Kanadi, kjer so istospolne poroke na zvezni ravni dovoljene od leta 2005 (v posameznih državah pa so bile že prej), je tovrstna queerovska drža, ko ni pomembno, ali si heteroseksualno usmerjen, gej, bi, trans ali lezbijka, razumljivejša. A nastopati z njo, kar je bilo razvidno tudi na tokratnem koncertu, v državah, kjer je raven pravic in življenjska klima za istospolno usmerjene neprimerljivo slabša, kjer so v državi, iz katere prihajata njena starša v preteklem letu za 100 let prepovedali izvedbo parade ponosa, je to bistveno manj razumljivo, še zlasti zato, ker njeno občinstvo v pretežni meri prihaja iz LGBT scene. Ali pa so že besedila, recimo “The hand of a healer and a samurai, I’ll be your woman and you can be mine” (skladba I’ll be your woman) – tokrat izvedena v strogi tišini občinstva – sama sebi dovolj?

Kakorkoli, obiskovalke in obiskovalci koncerta, ki so bili predhodno seznanjeni z njeno glasbo, so na slabo uro in pol trajajočem koncertu zagotovo uživali in bi si želeli še daljši koncert, nekateri drugi, ki njene glasbe predhodno očitno niso poznali, so zaključek pričakali zunaj dvorane. Zagreti obiskovalec koncerta v prvi vrsti jo je že med samim koncertom vprašal, ali se bo vrnila prihodnje leto. Bodimo skromnejši; ko jo bodo prepoznali tudi na drugih koncih Evrope in še kje drugje, ne le kot indie senzacijo, temveč kot inovativno avtorsko glasbenico, naj Slovenije na svojem koncertnem zemljevidu ne spregleda.

Tekst: Polona Černič
Foto: Jurij Bizjak 

 

Povezani članki:

Značke: