Charles Bradley – Victim of Love

Charles Bradley – Victim of Love

2013, Daptone Records

Zdi se, kot da nekateri glasbeniki vse življenje zbirajo ideje, čakajo, da črnilo zbledi na papirju, da ton dobi pravi zven in preprosto se jim noben trenutek ne zdi pravi, da pokažejo, kar imajo za pokazati. Čas teče, obdobja se menjajo in končno enkrat, mogoče, pride čas tudi zanje. Zemlja je naredila 62 vrtljajev okoli sonca, preden je Charles Bradley imel možnost svoj talent pokazati širšemu poslušalstvu. Kazal ga je sicer že par let prej, ko je pod vzdevkom Black Velvet v lokalnih klubih New Yorka imitiral svojega vzornika Jamesa Browna. In tako bi verjetno tudi ostalo, če ga nekega večera nebi odkril Gabriel Roth, soustanovitelj glasbene založbe Daptone Records. Ta ga je predstavil svojemu varovancu Tomu Brenneku, takratnemu kitaristu in producentu Dirt Rifle & The Bullets, ki ga je povabil na vajo s svojim bandom. Nastajati so začele pesmi, nekaj izmed njih je založba leta 2002 izdala na vinilni plošči, izbranih deset pa je zaznamovalo Charlesov prvenec No Time For Dreaming, ki je izšel leta 2011. Glasbeni kritiki so ga odlično sprejeli in danes je Charles Bradley eden izmed uspešnejših izvajalcev, ki delujejo pod založbo Daptone Records.

2. aprila je izšel Bradleyev drugi izdelek, Victim Of Love. Avtor ostaja zvest stilu nesmrtnih duš, kot sta James Brown in Al Green. Spomina nanje ni obudil samo s pristopom. Obudil ga je predvsem z glasom. In to v avtorskih pesmih. Tokrat zvok ostaja enak kot na predhodniku, vendar se v njem sliši napredek. Victim Of Love je zastavljen bolj optimistično. Teme temačnosti in obupa so nadomestili strastni romantični spevi. Odklon od standardnih smeri soula se kaže v umazanih kitarskih linijah in odločnih aranžmajih trobil. Ob kontrastih, ki jih ustvari tamburin, in usklajenih spremljevalnih vokalih Bradleyev glas zasije v drugi dimenziji. Ni pomembno, ali zvočne membrane nihajo ob ritmih počasnih balad ali funky vibracij, ob njegovi glasbi prostor preplavijo nalezljivo zasvojljiva pozitivna energija, radost in vznemirjenje.

Victim Of Love je sicer zgrajen po principu enakih vzorcev kot tipični pop/soul izdelki, vendar bi s kakršnimkoli drugačnim vsebinskim pristopom izgubil bistvo. Ostajati zvest retro zvoku v času, ko se tvoja glasbena kariera še razvija, je pogumna in drzna poteza. In recikliranje je nenazadnje zakon. Vendar je sposobnost razširiti njegov obseg tisto bistveno, s čimer avtor opozori nase. Charlesu Bradleyu se bo progresivnost brez dvoma obrestovala, od česar pa bodo nekaj imeli tudi vsi ljubitelji soula 60. in 70. let prejšnjega stoletja.

Album bo mogoče slišati v Glasbeni idiliki na radiu Marš v petek, 12. 4. 2013.

Kaja Jezernik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.