Praznik Joy Division – Peter Hook & the Light v Kinu Šiška

Peter Hook & the Light

Ljubljana / Kino Šiška
22. 3. 2013 

Ustanovni član skupine s kratkim rokom trajanja Joy Division in hibrida New Order Peter Hook je v petek skupaj s starostno pisano publiko podoživljal konec sedemdesetih s skladbami z albuma Unknown Pleasures in Closer. Skupina glasbenikov, ki spremlja Hooka, si je nadela ime The Light, in nekateri med njimi (sodeč po letih) so Joy Division poznali in spoznali le preko posnetkov, tako kot tudi precejšen del darkerske publike, ki je dodobra zapolnila Kino Šiška.

Že dlje časa traja obdobje, ko je obujanje bandov in melodij preteklosti popularno in tudi precej dobičkonosno. Ikona angleške zasedbe Ian Curtis je že dlje časa pod rušo in upravičenost ter skepsa ob obujanju Joy Division so precej na mestu. Pri meni je ta skepsa bila ob napovedanem koncertu Petra Hooka še večja, saj sem lani prisostvovala nastopu New Order na zagrebškem festivalu InMusic, kjer je Bernard Sumner z druščino deloval precej amatersko, nepripravljeno in bi bilo za zasedbo veliko boljše, da bi enostavno nehala igrati in pustila za sabo dobro glasbo obeh skupin. Ob slišanih priredbah Joy Division se mi je v Zagrebu nekoliko »trgalo« srce in Ian Curtis se je zagotovo obračal v grobu, da so lahko kultne komade tako spackali, zlorabili. A Peter Hook in zasedba so k sreči povrnili dostojanstvo v glasbo Joy Division, saj so nas povsem korektno, ravno prav trdo in temačno odpeljali v svet Joy Division. Ob globokem vokalu Hooka pa smo lahko povsem pozabili, da ne poslušamo originala. Verjamem, da bo tej trditvi marsikdo oporekal, a ker sama nisem odraščala ob Joy Division, imam do njih zagotovo drugačen odnos kot tisti, katerim so o godli ob njihovem odraščanju.  Kot pristašica dobre produkcije in polnega zvoka moram izpostaviti odlično zvočno sliko, ki je mlajši generaciji povsem približala in razložila post punk. Najverjetneje so Joy Division tako zveneli tudi v živo, kar je veliko bolj polno, definirano kot na posnetkih, ki so ostali od delovanja zasedbe. Zaradi očitne razlike med  posnetki in koncertu v živo s Petrom Hookom se je obisk koncerta še kako izplačal. Nepotrebnih govoranc med koncertom ni bilo, Hook in druščina so se prelivali iz enega komada v drugega, le tu in tam je Peter globoko zavzdihnil, se prijel za hrbet, s čimer je brez sramu pokazal, da se pač stara in da ga tovrstni koncerti nekoliko utrujajo. A tega mu ni nihče zameril, tako kot tudi ne povsem športne oprave (bele adidaske in živo oranžna majica), katero je ob koncu koncerta tudi brez predsodkov (kljub odvečnim kilogramom, ki so se nabrali čez leta) slekel. Po dobri uri se je skupina prvič poslovila z odra, a jih je publika uspela priklicati še nazaj pod žaromete, ko smo slišali tudi težko pričakovano Love will tear us apart. Nekateri Hooku očitajo, da je čas, da začne delati nove stvari in neha prodajati staro slavo in Joy Division, a sama lahko rečem, da sem mu hvaležna, da je po slišanem lani na InMusicu ponovno povrnil ugled in dostojanstvo v glasbo Joy Division.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Žiga Lovšin

Povezani članki: