Popolnost metalskega večera: Shadowside, Gamma Ray in Helloween v Kinu Šiška

Helloween

Ljubljana / Kino Šiška
18. 3. 2013

Na ponedeljek, 18. 3. 2013 se je zgrnilo nad Ljubljano prav vse; od sneženja, deževja, zastojev na obvoznici in v samem mestu, do večerne invazije Nemcev s podporo Brazilcev na Slovenijo. Da, prav ste prebrali. V Ljubljano so prihrumeli nemški Helloween in Gamma Ray, pot pa so jim utirali Brazilci Shadowside. Z vso svojo ostrino so »okupirali« Kino Šiška. In kaj je lahko lepšega, ko po dopoldanski službi in mučni ter dolgotrajni poti s »šihta« v popoldanskih urah, lahko zvečer doživiš tako prijetno in energično nekajurno »okupacijo«. Dogodil se je heavy metal koncert, katerega oboževalci skupin Helloween in Gamma Ray verjetno še dolgo ne bodo pozabili.

Predstavo so odprli Brazilci Shadowside, ki so s svojim nastopom poskusili občinstvu predstaviti brazilsko različico Nightwish s primesmi trasha, vendar jim to vsekakor ni uspevalo najbolje. Morda so bili za to krivi kupi opreme na odru, saj so imeli za svoj nastop precej majhen prostor, vsekakor pa sta njihov instrumental in vokal po mojem okusu delovala nekoliko razglašeno, čeprav vsaka ušesa slišijo drugače. Kljub vsemu pa so se v svojem polurnem nastopu precej potrudili in maloštevilčno občinstvo pod odrom dokaj razgreli. K temu je vsekakor pripomogla njihova pevka Dani Nolden tako s pojavo kot tudi s pozdravi in zahvalami v slovenščini. Dokaj všečen nastop,  s katerim so svojo vlogo pred skupine dodobra izkoristili.

Polnjenje dvorane z občinstvom se je kontinuirano nadaljevalo, tehnično osebje na odru pa je s polno paro pripravljalo oder za naslednji nastop. Prvič so namreč v Sloveniji nastopili Nemci Gamma Ray, skupina, ki spada v sam vrh nemškega metala. Iz ozvočenja se je zaslišal intro, na oder pa so kapljali glasbeniki. Nastop so začeli energično s skladbo Anywhere in the Galaxy, nadaljevali pa v istem ritmu od skladbe Men, Martians and Machines, The Spirit, Master of Confusion, preko Empire of the Undead, Empathy, dveh priredb (naslove uganite sami), Rise, pa vse do To the Metal, s katero so končali svoj dobro uro trajajoč nastop. Odvijal se je po celotnem odru (kolikor so ga seveda imeli na razpolago), izvedba pa je bila prefinjena in dovršena, kar kaže, da imajo fantje za seboj kar precej kilometrine. Pokazali so nam vse, od mojstrskega igranja in petja, do elegantnega obvladovanja scene in odra, kakor tudi prefinjeno izvedenih kitarskih duelov. Mojstrsko komuniciranje z občinstvom je botrovalo, da je dvorana vsako skladbo spremljala z glasnim petjem in skandiranjem. Občinstvo se je pustilo voditi in po vsaki skladbi je bilo slišati Gamma Ray, Gamma Ray,…, Gamma Ray. To je bilo očitno všeč tudi glasbenikom, saj je njihov leader Kai Hansen obljubil, da se v Slovenijo še vrnejo. Nastop so končali z nabojem pozitivne energije in z nekakšno skrivno povezavo z občinstvom, ki je skupino vztrajno pozivalo na bis. Vztrajnost se je obrestovala in nagrada je bila še skladba Send Me a Sign. Nato pa, kakor so prišli, so tudi odšli. Odličen nastop in prefinjena izvedba ter nesebičen in evforičen odziv občinstva so botrovali k temu, da bomo Gamma Ray verjetno kmalu spet videli v Sloveniji.

S prijetnimi občutki in nepozabnimi vtisi je občinstvo zapuščalo dvorano. Vendar ne, ne še obupati pri branju, saj koncerta še ni bilo konec, občinstvo pa je le potrebovalo nekoliko počitka, pijače svežega in »svežega« zraka. Kmalu je bila dvorana spet polna, poglede na oder pa je zakrival ogromen zastor z logotipom headlinerjev večera, skupine Helloween. Luči so ugasnile, iz ozvočenja se je razlegal intro, občinstvo pa je skandiralo, vzklikalo in žvižgalo. »Zastor je padel« in odprl se je pogled na drugi zastor iz vojaških maskirnih mrež. Izza zastora se je v soju žarometov lahko opazovalo silhuete nastopajočih, ki so prvo skladbo Wanna be good v celoti odigrali zastrti pogledom občinstva. Roke so bile v zraku, slišalo se je kričanje, skandiranje, vzklikanje in žvižganje, glasbeniki za zastorom pa se niso pustili motiti ter prvo skladbo prefinjeno odigrali do konca. Tudi ta »zastor je padel« in pred občinstvom se je prikazala scena razvalin, med njimi pa, v soju žarometov, Helloween. Welcome to the show, yes, Helloween show.

Energično so začeli s singlom Nabataea, odigrali starejšo skladbo Eagle fly free, z enako energijo nadaljevali s preigravanjem skladb z zadnjega albuma od Straight out of Hell, Waiting for the Thunder, preko Live now!, do Hold me in your Arms in se sprehodili v preteklost s skladbami Where the Sinners go, Steel Tormentor, I’m alive, If I could fly, Hell was made in Heaven in Power. Oder je bil njihov, prav tako pa tudi občinstvo, ki jim je jedlo iz rok. Helloween so stari mački svojega poklica, kar se je odražalo v dovršeni izvedbi skladb, sproščenim nastopom in neprisiljenim komuniciranjem z občinstvom, ki je sodelovalo od začetka do konca. Nastop je bil izpeljan perfektno in popolno, k temu pa je pripomoglo odlično ozvočenje, svetlobni efekti in že prej omenjena scena. Glasbeniki so osvajali oder v vsej njegovi površini, se vzpenjali na sceno, skladbe pa so izvajali energično in brezkompromisno. Vrstile so se kitarske, bobnarske in basovske solaže, kitarski dueli, odlično petje in duhovito nagovarjanje občinstva. Po uri in pol nastopanja so se Helloween umaknili v zaodrje, občinstvo pa kar ni hotelo, da se koncert zaključi. S skandiranjem in pozivanjem so jih ponovno privabili na oder in Helloween so se odzvali. Odigrali so še skladbi Are you metal in Dr. Stein ter nastop zaključili.

Počakajte, saj to ni res. Še eno presenečenje. Na oder so se vrnili še zadnjič in v družbi s Kaiom Hansenom izvedli venček Halloween, How manyTears ter Heavy metal, za dejanski zaključek koncerta pa so družno s skupino Gamma Ray odigrali in odpeli še zadnjo skladbo I want out. Tako so večer zaključili na najboljši možen način in ustregli oboževalcem obeh nastopajočih skupin.

Kaj naj napišem za konec? Ne bom filozofiral, ampak na kratko samo poudaril, kar si želi veliko število glasbenih navdušencev v Sloveniji: »Še takšnih koncertov in zabave nam dajte«.

Tekst: Evgen Dolenc
Foto: Miha Dolenc

Povezani članki: