Niet – Rokovnjači

Niet - Rokovnjači

2012, ZKP RTV

Ne dolgo nazaj sem se v oceni Tivolskega koncerta Lemmyja in njegove bande pridušal nad dejstvom, da Nieti, kot njihova rahlo nenavadna predskupina, niso znali izkoristiti potenciala zbirajočega se poslušalstva in postreči s kako bolj revolucionarno potezo, ki bi bila vsaj približno v rimi s takratno vstajniško vnemo. Še več – čeprav so proti koncu lanskega leta izdali nov nosilec zvoka, nam kaj več kot enega novega komad niso privoščili, raje so se naslanjali na staro slavo in stare čase, kot da bi jim bilo kar nekako nerodno, da nastopajo pred občinstvom, katerega sluhovodi so uglašeni na malce drugačno glasbeno kuliso od tiste, ki jo premorejo Niet. Vsekakor nenavadna poteza, a po drugi strani tudi sam plošček ni bil deležen kake posebne promocije.

Morda je temu tako spričo dejstva, da pri albumu Rokovnjači ne gre za pravi album Nietov. Pravzaprav v tem primeru sploh ne bi mogli govoriti o albumu. Na ploščku je namreč nabirka songov, ki so jih Nieti napisali za narodno igro s petjem po motivih romana Rokovnjači Josipa Jurčiča in Janka Kersnika, kot so to tako lepo napisali na strani Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, kjer so v koprodukciji s Prešernovim gledališčem pripravili to t. i. narodno igro s petjem. Verjamem, da marsikomu besedna zveza “narodna igra s petjem” v povezavi z omenjeno skupino ni čisto samoumevna, a vsaj po slišanem se Nieti s svojim izrazom lepo prilegajo vsebini dotične drame. Kar se tiče vizualnega vtisa, vam v tem trenutku še ne morem pomagati, a če je verjeti govoricam, gre za odličen spoj gledališke in glasbene forme, ki se odlično splete v celoto in celoto raztegne v precej drugačne dimenzije kot zgolj dvourno premetavanje dramskega teksta v izvedbi vašega lokalnega gledališkega društva, kar je vsekakor pohvalno in odobravanja vredna poteza. Da o aktualnosti drame, sedaj ko smo že do grla v času, ko srečujemo razbojnike na vseh straneh zakona, sploh ne zgubljam preveč besed. Premislek o tem, kdo in zakaj je zares razbojnik in kdo in zakaj nas zares siromaši, ni odveč in če umetnost odpira tudi takšno vprašanje, potem vsekakor presega toge standarde obravnavanja klasikov, literature, ki dostikrat ne preseže okvirja obveznega srednješolskega domačega branja. Kulturo narodu, torej, sploh v dani situaciji, da nam ne zamrznejo še možganov.

Če se najprej polotim tistega veselega dela ter pustim kanček kritičnosti za sam konec, si vsaj po slišanem upam trditi, da gre za izjemno zanimiv in dober preplet gledališke in glasbene umetnosti. Nieti so v najboljši formi do sedaj in godba s strahovitim tempom kar zdrvi skozi ušesa. Ja, no, 25 minut ni ravno dosti in v tako kratkem času je res lažje ustvariti verodostojno pripoved, kot če le-to raztegneš na uro ali več, ampak tudi v tako kratkem času  se da dodobra zamoriti poslušalstvo. Nietom uspe v tem času iz zgodbe izvleči bistvo tako po vsebinski, torej tekstovni, kot tudi po glasbeni plati. Sicer niso izumljali ničesar novega, svojo relativno preprosto, a zgoščeno, močno formo razvijajo naprej, so jo pa nadgradili z obilo zvokov Hammond orgel, za katere je odgovoren kdo drug kot Borut Činč, kar daje njihovi glasbi še dodatne kvalitete. Čisto v skladu  z vsebino se komadi od prizemljenih zvokov klasične rokenrol zasedbe s pomočjo znamenitih električnih orgel raztegnejo v onostranstvo in večnost. Kot bi tudi sama glasba z junaki hodila po robu med življenjem in smrtjo, med užitkom in bolečino, na trenutke pa dobila tudi precej srhljiv in zlovešč prizvok, ki prisili telesne dlake v malce bolj erektivno pozo. Nietom je sicer uspelo v paket pretihotapiti lahkotno balado z Gjurinovo v glavni ženski vlogi, vseh ostalih 20 minut pa okupira težka, ostra, včasih tudi malce nagajiva, a večinoma malce grozljiva glasbena kulisa, ki daleč presega meje nemoteče godbe za ozadje in je filmska ali pa gledališka že sama po sebi.

Tu pa se potem znajdemo pri tisti nespretnosti, ki me je pošteno zbodla v ušesa. Kljub vsem superlativom, ki sem jih podelil poslušanemu, se zdi, kot da je nekdo s sekiro razsekal glasbeno podobo in jo spakiral na plošček bolj v arhivske kot kake druge namene. Sedem komadov, 25 minut glasbe in to je to. Pa tako preprosto bi bilo med komade nasneti še kak dialog iz igre, morda bi lahko Marolt, ki se v komadih izkaže ne le kot odličen vokalist, ampak mu tudi pripovedna forma ni tuja, morda bi lahko on prebral tudi kak kos zgodbe in vsebina bi dobila čisto drugo podobo, bolj zaokroženo in bolj smiselno. Vsaj toliko, da bi človek dobil nek občutek celotne zgodbe, da bi na plošček postavili vsaj okostnjaka predstave, če je že za celotno podobo potrebno premakniti zadnjico in jo teleportirati v teater.

Skratka, Rokovnjači so izdelek z naravnost odlično glasbeno vsebino seštrikano v bolj kilavo celoto, ki, seveda, pusti malce grenkobe v ustih. Čeprav ima slišano potenciale dobrega albuma, si ravno zaradi manjkajočega dela ne zasluži tega naslova. Škoda. Če se že v zgodovino godbe pod svobodnim soncem pričujoč plošček ne bo vpisal kot eden izmed boljših albumov, upam, da se bo v ljudski spomin vpisal vsaj kot izjemno dober produkt obstranskih dejavnosti benda, ki v svoji drugi vstaji dobiva vse bolj  konkretno in prepričljivejšo podobo. Kratko, a sladko!

Uroš Škrjanc

Povezani članki:

Značke: ,