Mila Kačič – Šla bom gola skoz pomladni dež

Mila Kačič - Šla bom gola skoz pomladni dež

2012, ZKP RTV Slovenija

Poezija je stanje duha in srca. Izraz neizmerne žalosti in hkrati izraz neizmerljive radosti. Skupek besed, ki presegajo svoj pomen. Poezija so v trenutek ujeta čutenja. Torej, »pesmi – če nastajajo – nastajajo predvsem iz občutka brezmejne opojne sreče ali pa iz najbolj črnega obupa; pri tem je zanimivo, da se prve kaj rade kmalu izpojejo, medtem ko drugim noče in noče biti konca,« je nekoč dejal Janez Menart. Vse to pa je moč najti tudi pri Mili Kačič, katere zvočna knjiga Šla bom gola skoz pomladni dež, na kateri sama interpretira svoje pesmi, je ob koncu lanskega leta izšla ob stoletnici njenega rojstva.

Mila Kačič, igralka in pesnica, je bila nezakonski otrok siromašne matere in premožnega očeta, katerega starši so tej zvezi zaradi stanovske razlike nasprotovali, zato so Milo dali v rejo. To pa jo je pahnilo v hudo revščino. In prav takšna ali drugačna bolečina jo je spremljala tekom celega življenja. Njena življenjska zgodba je namreč zaznamovana z nesrečno ljubeznijo do svojega partnerja, kiparja, slikarja in pesnika Jakoba Savinška, ter z izgubo njunega sina Davida. V tej svoji bolečini pa je bila tako zelo sama …

Tudi kot igralka je bila v svojem poklicu izredno nepotešena, saj je (zelo dobro) igrala skorajda izključno komične vloge, nikdar pa ji niso dodelili vloge, ki bi ji omogočala čustveno polnost ljubezenskega odnosa. Zato je začela pisati. In v njeni krhki, tragični liriki se skrivajo trije temeljni motivi: ljubezen do ljubega moškega, senca smrti in materinstvo. Njena poezija je poezija zasanjane ljubezni in s hrepenenjem zaznamovanega obupa, ki izhaja iz predanosti do najdražjih. Ne piše o tem, kar se dogaja okoli nje, piše izključno o svojih lastnih notranjih doživetjih, ki jih izpoveduje na čist in iskren način. Tako zelo neposredno, da se tudi bralec poistoveti z njenim hrepenenjem, bolečino in samostjo. Brezkompromisno ostaja zvesta le svojemu srcu in svojemu čutenju.

Tone Pavček je dejal, da »iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morejo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje in milost.«

Vse zgoraj napisano se zdi skorajda nujno za razumevanje njenih besed in tako kot njena poezija, tudi ta zvočna knjiga deluje kot celota, v kateri se izmenjujejo Miline interpretacije in glasba, ki služi kot podpora in vez med posameznimi pesmimi. Pri osmišljevanju zvočne knjige so se oprli na dela skladateljev klasične glasbe, kot so Johannes Brahms, Franz Schubert, Claude Debussy in drugi. Tudi vizualno plošča daje vtis zaključene celote, saj ovitek krasijo fotografije skulptur Jakoba Savinška, priložena knjižica pa vsebuje tudi besedila pesmi. Iz teh razlogov gre za veliko več kot le za zvočno knjigo; gre za poskus zbliževanja z življenjem in bolečino te velike pesnice. Ki se nam ob prebiranju in vživljanju vanjo zdi lepa, neotipljiva, izmikajoča in minljiva. Ob poslušanju njenih interpretacij pa se v nas kot oster nož zareže velika mera tragike, ki nas skeli, boli in peče še dneve zatem, ko njen glas začne molčati. A če si upamo biti iskreni, se v tem skriva tudi hvaležnost. Hvaležnost za vse, kar imamo. In globoka hvaležnost za to, da imamo možnost brati in poslušati njene pesmi, ki bodo brez kančka dvoma trajale večno, saj nenazadnje izpovedujejo strahove, dvome in bolečine vseh nas.

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: