EWOK se bori za spodbujanje kuhanja na Slovenskem!

EWOK / foto Maja Bjelica

Z elektronci EWOK sem se prvič pogovarjal takoj po njihovem krstnem špilu, ki je kot strela iz jasnega nenapovedano udaril na lanskem KAPA festivalu v Gali hali, kjer so bili fantje skriti za oznako »gostje presenečenja«. Od takrat, ko so postregli z najbolj energičnim nastopom večera, je minilo skoraj eno leto. Vmes so Miha Šajina (Moveknowledgement) na synthih, Milan Jerkić (ex-Intimn Frizurn) na vokalu in Luka Kuhar (Na lepem prijazni in, kot v intervjuju rad poudari Šajina, »še milijon drugih bendov«) na bobnih zabeležili lepo število živih nastopov ter izdali dva singla in en videospot, zdaj pa se pripravljajo na promocijski nastop v Channel Zero ob izidu svojega prvenca No Time v četrtek, 7. marca. Tokrat je z mano govoril samo Miha.

Če sem že imel čast prvega intervjuja dolgo nazaj, začnimo kar takrat. Tisto noč ste se opisali kot mešanica različnih elektronskih stilov, zmešana v voku. To še vedno drži ali bi kaj dopolnil?

Ne, to v bistvu še kar drži. Na hitro zmetana elektronika, ne preveč pazljivo, potem pa aranžma za živi bend na samih vajah in teksti gor. Ampak elektronika res zelo na hitro, potem pa gor delanje nekih rokenrol komadov, kolikor se to na elektroniko sploh da delat. Rokenrol brez kitar, nekako.

Kitara je torej za EWOK še vedno passe?

Jaz jo nekako nadomeščam s synthom, ker imam tak setup kot nek kitarist, tako da ven pridejo zvoki, precej podobni kitari. Folk dejansko misli, da so to kitare. Niso, je pa nek rokerski pridih.

Kot rečeno, štartali ste lani aprila, s koncertom na KAPA festivalu.

Takrat je bil bobnar z nami dva meseca. Komadi so v bistvu že stari, Mr. Pacman je nekje iz 2006. Te ideje sem imel že precej izdelane na računalniku, pa sem potem poklical Milana, da bi rabil pevca. On je ravno šel iz Intimn Frizurn, tako da je rabil malo ustvarjat. V bistvu kar čakal, leto in pol, skoraj dve, da je našpičil vse tekste. Potem smo hoteli še kar nekaj zavlačevati, pa sem zrihtal dva špila in si rekel »Če bojo špili in nek deadline, se bo to naredilo, če ne, se bo še vleklo.« To se je izkazalo za zelo dobro in smo se resno lotili. Bobnarja sem naključno spoznal na košarki, in smo se nekako povezali. Izvirno je bilo mišljeno kot nekakšen duo – synth, vokal in kompjuter, ampak se nama je z Milanom zdela to malo karaoke varianta. Ljudje kar nekako ne verjamejo temu. Četudi je muzika močna, laptopa ne priznavajo, velja za instant muziko. A tudi to mora nekdo sestaviti skupaj, tega se ne zavedajo. Mislijo, da samo vržeš tri loope not, stisneš space in to potem kar dela. za tem je dejansko ogromno dela, znanja, spremljanja, kaj se dogaja, nabiranja raznoraznih zvokov.

Z bobnarjem pa to lahko vseeno dobi še čisto drugo dimenzijo, je bolj dinamično, zaokroženo. Plata je zaradi tega izpadla tudi zelo gosto, ker so bili beati prej narejeni brez namena, da bo bobnar zraven, in je bilo že tako precej zafilano. Nekaj sem sicer spucal, ampak za moje pojme je to precej gosta plata. Mogoče bo naslednja dala malce več prostora bobnarju, njegovemu inputu.

So se v tem času, od prvega koncerta pa do plate, komadi spreminjali? Ste v živo opazili, da kaj ne štima?

V splošnem so ostali isti. Spremenili smo mogoče kakšne prehode, vzeli kakšne hi-hate iz matrice, ker jih zdaj igra bobnar. Predvsem smo odvzemali, dodajali nismo veliko. Spedenali smo par koncev, ker smo imeli take čudne zaključke. Vmes so nastali že štirje novi komadi. Enega bomo predstavili na promociji plošče, smo pa že nekako pri polovici druge plošče. Zadeva dosti hitreje laufa kot v standardnem bendu, ker Milan in Luka dovolj dobro obvladata računalnike, da vsak nekaj prčka že doma. Vsak lahko sam pripravi komad, in ga prinese že precej izdelanega na za brušenje, kar je potem lažje za delat. Ali pa recimo jaz naredim beat, pošljem Milanu po mailu, on naredi vokal in ga prinese na vaje, da sprobamo. Z Milanom imava službe, Luka špila v sedmih ali osmih bendih, tako da smo našli način dela, ki je vsem kul. Če vsak naredi dva komada, je to že nova plata, kar bi bilo tudi meni fajn. Prva plata je bila zdaj vsa na meni, če smo že kolektiv, je kul, da vsak nekaj prispeva. Zaenkrat dobro kaže, oba sta čisto nakurjena na elektroniko, obenem izhajata iz čisto organskih bendov, tako da vnašata to zraven in se mi zdi, da funkcionira. Smo se tudi že skregali, ampak nam to preveč pomeni, da bi opustili zaradi nekih osebnih razlogov.

Verjetno je z izkušnjami iz drugih bendov lažje začeti nov bend, kot pa štartati iz nič v prvi bend.

Ko si mulec, nekaj špilaš, pa niti ne veš, kaj bi s tem počel. Mi imamo za sabo vsak ene pet studijskih plat, zdaj nekako že vidiš, v kateri fazi procesa si in se ne počutiš zgubljeno. Točno veš iz prejšnjih plat, koliko stvari trajajo, da muzika sploh nastane. Da ne gre na silo. Mora priti ven naravno, ti pa potem to poskušaš ohraniti. Ponavadi se sicer pokvari. Nekaj iskrenega pride ven in potem to bend pokvari oz. zabluziš, imaš dobro idejo, pa jo pokvariš. To se mi zdi največja past. Verjemi ideji, ki nastane, tudi če samo po petih minutah, ko brez veze prižgeš kitaro ali nekaj. To moraš čim bolj negovati, da pride tudi do plate. Videl sem veliko pokvarjenih idej, ko točno vidiš, da se je izgubila neka prvinska energija. Moraš si znati reči »Ne, pusti na miru.« Če sem hotel, da bo žirafa, naj bo žirafa, ne pa nosorog!

Tudi pri EWOK se na plati izgubi del energije, ki je prisotna v živo. Je bila plošča načrtno omiljena, ali gre pač za posledico prenosa komadov z odra na ploščo?

Seveda smo hoteli obdržati neko energijo, da plata špona, a produkcijsko vseeno nismo hoteli čisto v pank. Glede na zasnovo bi to lahko bila pankerska plošča, ampak smo rekli ne, gremo producirati nekaj, kar bo nekdo dal v slušalke pa mu ne bo odpihnilo ušes. Mogoče zato vse izpade malo bolj mehko. V živo je tudi vokal z bolj malo efekti, na plati pa je, kljub temu, da zveni mehek, več ali manj skozi nadistorziran. Na tej plošči sem uporabil ful distorzije, ampak mi vsi pravijo, da zveni mehko, kar je meni v bistvu pohvala. Mogoče je tu prevladala vizija, ki smo jo imeli že v štartu – da je elektronika v ospredju,  boben pa bolj potunkan. V živo pa je to bolj surovo. Jaz tudi ne vem, kako si naš tonski mojster to predstavlja, on naredi to malo po svoje. Z elektronskega stališča je ful smeti notri, z rokerskega pa je mehko. Je neka polirana grdoba, ki lahko funkcionira na oba načina.

Verjetno bom naredil tudi verzije brez vokalov, kot tracke. Če bo denar in volja smo se menili, da bi naredili single vinilko. Če se bo prijelo, bo mogoče kak DJ kupil EWOK track brez vokala. To bi mi bilo super, tako sem tudi štartal te komade, potem se je pa to izgubilo. Mogoče bi potem po celem krogu prišel nazaj, do tistega, kar sem izvirno hotel. Daleč od tega, da bi bil nezadovoljen, ampak vsak nov član je nekaj sprožil. Ko je prišel Milan s svojim vokalom, je zadeva recimo postala dosti bolj ljudska, bolj poppy, kot so bili komadi izvirno nastavljeni.

Glede na to, da si pri obeh zasedbah zadolžen za isto področje, kako pri sebi ločiš med EWOK in Moveknowledgement?

Seveda igram na nek način podobno, čeprav se pri EWOK bolj vpenjam v to, da je ritem konstantno na mreži. Pri Moveknowledgement se igra na živega bobnarja, tukaj pa je betonski klik gospodar, ki ga moraš upoštevati. Sem pa kupil dva nova syntha. V vsak bend, v katerega grem, kupim neko novo opremo, da je že izhodišče drugačno. Tako da je zvočno drugačno, način igranja pa je vseeno moj. Drugače pač ne znam. Pri Moveknowledgement mogoče malo bolj eksperimentiram, tukaj sem bil precej bolj priden. Saj ni treba, da vse karte pokažemo naenkrat. Itak nismo vedeli, kako bo folk to sprejel.

Kakšen pa je bil odziv, v tem času ste verjetno dobili kar precej feedbacka?

Nekih graj nisem dobil. Se mi pa zdi, da so tisti, ki jim je bilo všeč, postali res hardcore feni, hočejo še. Tako da odzivi so dobri. Kako bi to meril, niti ne vem, na FBju mamo enih 250 fenov po osmih špilih, kar v bistvu ni slabo.

Verjetno k temu in k rihtanju špilov  pripomore tudi renome iz vaših drugih bendov.

Po mojem, ja. Ne bom rekel, da smo zaradi tega dobili špile, res upam, da ni bilo tako. Smo pa prepleteni s sceno, poznamo vse organizatorje. Jaz sem planiral dva špila, potem pa nič več. Dejansko so po teh dveh špilih, ko se je videlo nekaj po Youtubu, Šouvizija je naredila intervju, folk je govoril naokoli, po tem so organizatorji kar sami klicali za špile. Videli so, da to nekaj je, da nam morajo dati priložnost, in večina je bila pozitivno presenečena. Pričakovali so mogoče neka imena, ki se preseravajo, a so videli, da je zares.

Če greva nazaj na ploščo – za bend, ki ima energičen, divji nastop v živo, se No Time začne presenetljivo umirjeno.

Z Milanom sva imela nabranih vseh deset komadov pa sva jih malo shufflala, da najdeva ta mavrični vrstni red, ki na nek način nima nobenega pomena, po drugi strani pa ima, ko pomisliš, kar važno funkcijo, predvsem prvi komad. Street Lights je imel edini tak primeren uvod. Veliko komadov, recimo Booty, kar takoj poči notri na polno. Zdelo se nama je kul, da ne bi plata čisto takoj počila. Street Lights nam ni bil nikoli favorit med komadi, ampak kot si rekel, na plati komadi drugače zazvenijo. Studijsko so dobro funkcionirali, zato sva jih dala naprej. Meni se itak zdi zelo gosta plata, ni nekega predaha, neke balade ali več dinamike. Predvsem gre na šus. To moramo zdaj imeti v glavi tudi za naprej, ko delamo, da bo folk lahko vmes malo zadihal.

V komadu No Kick Party so uporabljeni deli teksta 20th Century Boy od T. Rex. Gre za načrten hommage?

Pomoje je bilo podzavestno. Milan je poslušal neke stvari, zagotovo se v spomin usede tudi kakšna melodija. Ne da je kopija, ampak je od nekje, pa se sploh ne zavedaš. Tudi refren »vacation« v Finacolada – bil sem na špilu YACHT v Berlinu in mi je od njunih tekstov v glavi ostalo samo »vacation, vacation«. Milan je pisal nekaj o počitnicah, kako gre vse narobe, pa sem rekel, če že imaš to, gremo refren narest »vacation, vacation«, in smo dali not, čisto izven izvirnega konteksta. Temu pravim postmodernizem, jemlješ izrezke iz časopisa in jih limaš skupaj v novo, samostoječo celoto. Tudi Ibsen je drame pisal po osmrtnicah v časopisu. Ni pa noben komad nastal kot kopija ali priredba. Mogoče še najbolj Religion Didn’t Do A Thing, ker je nastal iz enega zelo majhnega koščka nekega funk komada, loopa, ki je samo osnoven impulz, mi smo ga razvili v povsem drugo smer. Dvomim, da bi avtor slišal karkoli svojega notri, ampak je zanimivo, da je nastalo iz takega sempla. Včasih, ko poskušaš delati komad in si čisto brez idej, pa poslušaš nekaj, kar ti je ful dobro. Kaj ima naša muzika veze s funkom? Ničesar. Ampak vzameš tisti komad, ga malo naseckaš in vidiš, a ti kaj dogaja. V petdeset primerih ti ne, v enem pa ja.

Lani ste se hecali, da boste, tako kot ewoki v Vojni zvezd, zjebali imperij, toda vaša glasba je apolitična, usmerjena v zabavo.

Če sem iskren, sem 10 let redno bral časopise in spremljal poročila, nakar sem kakih šest let nazaj vrgel TV stran in nehal brat časopise. In od takrat naprej je moj lajf lepši. Ne ukvarjam se s temi zadevami. Grobo zadeve že pridejo do mene. Spremljam samo muziko, to pa ogromno, vsakodnevno. Ves ta čas, ki sem ga prej namenjal politikom, pogledam zdaj raje kaj je na kaki založbi novega. Iz tega dobim veliko več za življenje.

Podpiram demonstracije, a se mi zdi brez veze, da bi EWOK vpel v to. Niti nimamo takih tekstov, da bi to sporočali, noben od nas ni usmerjen v politiko. Pri nas je muzika kraljica vsega, pa nek hedonizem, ki smo ga vsi preživeli in ga sedaj živimo prek komadov. Živimo dvojno življenje s svojo muziko.

Na promocijskem špilu bo na voljo tudi omejena izdaja plošče. Veš kaj več povedati o njej?

Na žalost to nima nič z glasbo. Glede na to, da ime EWOK izhaja iz »elektronski vok«, smo se odločili, da bo poleg CDja kupec omejene izdaje dobil originalno potiskan predpasnik, s katerim bo lahko kuhal, v sprednjem žepku pa bo CD. Se pravi, daj CD not in marš delat južino! EWOK se bori za spodbujanje kuhanja na Slovenskem!

Bo naslednja plata potem prišla z vokom?

Ha, ja, saj smo že za to plato razmišljali, da bi bil na naslovnici vok pa nekaj tako, samo saj veš, ideje so ideje …

Na naslovki so sedaj vaši instrumenti.

Ja, z Borisom Kraljem sva znosila ven in pofotkala vsak instrument posebej, on pa je potem to sestavil v neke čudne člane benda. Ozadje je pa grill od Marshalla, pa neka mavrica čez. Simpl ideja, nismo hoteli, da so naše fotke gor ali kaj tako, temu se izogibamo. Pripravlja pa se spot za single, ki je že zunaj, Street Lighs. Delal ga bo Mique Multipraktik, mi pa bomo nastopali not. Za zdaj ne bi povedal več, ker se nam zdi res huda ideja in je kul, da bi bilo presenečenje, ko pride ven. Pomoje je prvič zdaj v Ljubljani kaj takega, upam, da bo kul ratalo. Zdi se nam važno, da ni samo muzika. Vsaj jaz to vseskozi silim, da je tudi neka celostna, vizualna podoba. Tudi ko gledaš plate na internetu, kar hitro izključiš nekaj z grdim ovitkom, preden sploh poslušaš.

Boste z novim spotom tako kot z Mr. Pacmanom spet prišli na RTVjevo Točko?

Ne vem, meni se zdi, da Youtube čisto kul funkcionira. Naša ciljna skupina, če rečemo temu tako, obvlada internet, tako da tisti, ki jih to zanima, nas najdejo. Predvsem mora biti to nekdo, ki spremlja muziko, niti ne ciljamo na nekoga, ki bi bil doma ob sedmih pa nima pojma. Tako komercialno ne bomo nikoli penetrirali, da bomo Jana [Plestenjaka] od zadaj pofukali. Če bo hotel, nas bo moral sam najti.

Daniel Sheppard

Povezani članki:

Značke: