EWOK – No Time

Ewok - No Time

2013, Kapa Records

EWOK? Medvedkom podobno bitje iz šestega dela Vojnih zvezd? Ja, in tudi ime novega slovenskega glasbenega projekta, ki ga sestavljajo pevec Milan Jerkić (Intimn Frizurn), bobnar Luka Kuhar in upravljalec »čarobnih« škatlic Miha Šajina (Moveknowledgement). No Time je njihov prvenec in poleg že znanega Mr. Pacmana vsebuje še devet komadov.

Skupina cilja na plesišče, torej tja, kjer skupine v klasičnem pomenu nimajo veliko besede. Izpodrinili so jih DJ-ji/producenti, ki iz napravic izvabljajo glasbo in zvoke. Nekateri so tekom let postali multimilijonarji in zdaj s svojim eurotehnom onesnažujejo ameriški sredinski tok, večina pa pač sloni za svojim pultom in spušča najnovejše brezosebne štance, ki so jih »glasbeniki« sestavili v nekaj minutah.

Ewok, podobno kot LCD Soundsystem, Hot Chip in !!! na plesišče vračajo »delo«, torej nekakšno »telesnost« in »živost«, ki jo dobimo, ko nekdo pred nami upravlja z inštrumenti. Pesmi na albumu so sestavljene le iz najnujnejših sestavin: plesnega ritma, ki ga dajejo bobni, nekaj elektronskih potez in glasu. Glas je včasih zakopan med beate, tako da vedno ne razumemo besedila, a opravlja svojo funkcijo. Jerkić včasih poje, drugič repa, tretjič recitira, lahko pa ga razumemo tudi kot plesnega hujskača, ki bo na koncertih spodbujal in dajal poudarke. Beati so večinoma preprosti, kontinuirano plesni in le redko lomljeni.

Zelo težko izpostavim lastnosti, ki bi najbolje opisovale skupino. Še najbolj prevladujoča lastnost je njena nesodobnost, skorajda že staromodnost. Včasih iz zvočnikov zaveje močan občutek sredine devetdesetih, da moram zase tukaj in zdaj še enkrat povedati: ja, to je album z letnico 2013. Repanje in petje sicer opravlja svojo funkcijo, a se mestoma komaj prebijeta čez ovinke in preizkušata poslušalčevo strpnost. Besedila so včasih smešna in poceni – vsaj tako poceni, kot nekateri sintiji in naslovnica albuma. Zvok na albumu je stisnjen, posamezni elementi razmazani in enostavno premalo izrazni. Bobni, torej glavno vodilo, so zamolkli in vedno ostajajo nekje spodaj, aranžmaji izjemno revni, pesmi pa v splošnem nezapomnljive.

Glede na elemente si lahko predstavljam, da bodo komadi albuma No Time v živo dobro vžgali. Utrip, ki ga bodo dajali bobni, rezke sintetične sekvence in ritmičen glas bodo predvsem v manjših klubskih okolijih dvignili temperaturo, a na albumu pride do poslušalca le malo te »žive« sile. Na delu so profiji, ki albumovih deset komadov suvereno zvozijo na avtopilotu. V strukturi pesmi ni presenečenj. Skupina jih dokaj linearno prižene do konca in verjetno tudi zaradi plesne usmerjenosti noče zapletati po nepotrebnem, a za presežek in trajen vtis bo potrebno kaj dodatnega pogruntati. Vsaj v živo ubrati kakšno stranpot in obvoz, ker če ne, je do navadnega »žur benda« le še nekaj ulic. Prav tako tudi po večih poslušanjih nisem uspel zaznati tistega »temačno šumečega«, kot je to najavljal priloženi PR – še najbližje (rahlo) temačnemu smo z new orderskim Street Lights.

Albuma No Time ne morem priporočati, lahko pa optimistično zrem na koncert skupine 7. marca v ljubljanskem Channelu Zeru. V živo – predvsem zaradi »dela« – enostavno mora zveneti bolje!

Matjaž Gerenčer

Povezani članki:

Značke: