Django Unchained – Original Motion Picture Soundtrack

Django Unchained - Original Motion Picture Soundtrack

2012, Visiona Romantica / Universal Music Slovenia

Da je Quentin Tarantino mojster pripovedovanja zgodb, ni potrebno posebej razlagati. Glavne značilnosti filmov pod njegovo režijo so odbiti dialogi, ki kaj hitro postanejo snov za frajersko citiranje, eksplicitno prikazano ter mestoma že karikirano nasilje in izjemno dodelani karakterji likov, ki se zapletajo v tako ali drugače bizarne situacije. Quentin pa ima poleg naštetega še izjemen občutek za izbiro glasbene podlage, ki že omenjenim atributom služi kot vezivo, jih dodatno oplemeniti in posameznim prizorom dodeli antologijski status.

Tako je tudi z njegovim najnovejšim filmom Django Unchained, katerega glasba je izšla na zvočnem nosilcu. Na njem Quentin zgolj v formi sledi preverjeni formuli koktajla pop šlagerjev (Luis Bacalov & Rocky RobertsDjango, Anthony Hamilton & Elayna BoyntonFreedom, Jim Croce I Got a Name), katarzičnih inštrumentalov (Riziero OrtolaniI Giorni Dell’ira, Jerry GoldsmithNicaragua (feat. Pat Metheny), Ennio MorriconeUn Monumento), z drugimi žanri zabeljenega hip hopa (Rick Ross100 Black Coffins, James Brown & 2PacUnchained (The Payback – Untouchable)), raskavega bluesa (Brother Dege (AKA Dege Legg)Too Old to Die Young ) in nepogrešljivih filmskih citatov Samuela L. Jacksona, Leonarda DiCapria, Christopha Waltza in Jamia Foxxa, vsebinsko pa kot komplet v pravem zaporedju ob vsakem poslušanju ponudijo vedno novo, neprecenljivo zvočno izkušnjo.

Inštrumentalne skladbe delujejo epsko in grandiozno, hkrati pa s svojo subtilnostjo in mehkobnostjo ne služijo le kot scensko polnilo, temveč osmislijo pripadajoče dogajanje na platnu, vsekakor pa čustveno delujejo tudi ob odsotnosti slike. Za tovrstno izkušnjo je večji del zaslužen en in edini Ennio Morricone, ki je že pol stoletja sinonim za brezčasne melodije zaprašenih prerij, ob bok pa se mu tokrat postavljata še Rizero Ortolani in Jerry Goldsmith.

Zaprašeni pop napevi v kontekstu žanrskega posvetila špageti vesternom delujejo še toliko bolj pristno, saj Tarantino na kompilacijo namenoma ni uvrstil zvočno prečiščenih različic, temveč imamo čast poslušati tiste iz njegove osebne zbirke, pri katerih časovno patino nakazuje prasketanje gramofonske igle. Nastanek nekaterih pesmi namreč datira v tretjo četrtino prejšnjega stoletja, ko so bodisi v enakih bodisi zgolj v inštrumentalnih (Luis Bacalov Lo Chiamavano King (His Name Is King)) različicah zvočno že krasile filmske podobe, družbo pa jim delajo tudi tiste novejšega datuma, ki to vlogo opravljajo prvič (John LegendWho Did That to You). Vsako čakanje na nov Tarantinov film tako hkrati predstavlja tudi čakanje na nov soundtrack z na novo obujenimi glasbenimi biseri.

Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.