Uradni vzlet Selivk Katerine Juvančič in Dejana Lapanje

Selivke

Ljubljana / Kavarna Union
1. 2. 2013

Slabe tri mesece nazaj sem plošči Selivke podelila oznako enega izmed dosedanjih vrhuncev slovenske kantavtorske scene in ga ob koncu preteklega leta izbrala za svoj slovenski album leta. A vendarle je manjkala še pika na i brez katere ne le sami glasbeniki temveč tudi ljubiteljice in ljubitelji glasbe ne moremo zdržati prav dolgo, živi nastop. Čeravno sem tako Katarino in Dejana posebej in skupaj že večkrat videla na odrih me je zanimalo kako bo plošča Selivka zvenela v živi izvedbi, kako bo mogoče na majhen oder Kavarne Union, ali nenazadnje tudi kakšnega drugega glasbenega prizorišča, stisniti toliko glasbenikov, da bo še vseeno mogoče ustvariti vsaj približek posnete raznovrstne zvokovne podobe pri nastajanju katerega so na plošči sodelovali številni glasbeniki, pevke in tudi glasbeni zbor. Strah je bil povsem odveč.

Koncert sta začela v dvoje, Dejan z akustično kitaro in Katarina z glasom. Uvodoma sta v angleščini izvedla najnovejšo pesem, ki sta jo pripravila za lanskoletno poletno turnejo po Škotski, Love Suprime Revisited, saj je Katarini ljub ameriški saksofonist John Coltrane in zlasti njegova Love Suprime. Če ga sicer ne poznate, ste njegovo melodijo iz skladbe My Favorite Things, iz istoimenskega albuma izdanega leta 1961, verjetno že slišali v filmu Moje pesmi, moje sanje. Nadaljevala sta z izvedbo skladbe še enega glasbenega velikana, Leonarda Cohena, Tower Of Song, nato pa so sledile pesmi iz plošče Selivke, ki je posvečena ženskam, njihovim nemalokrat trpkim usodam ter predvsem moči, pogumu in modrosti, s katerimi jih premagujejo. Na odru so se dvojici pridružili violinist Matija Krečič, kontrabasist Klemen Krajc, bobnar Bor Zakonjšek, občasno rogistka Sabina Magajne Bogolin ter pri izvedbi pesmi Lilija, vrtnica, glicinija pevka Bogdana Herman.

Na odru pred polno Kavarno Union je Katarina svoj glas preko uglasbljenih zgodb meddrugim posodila izbrisani ženski (Nema mene), partizankam na vlaku namenjenem v kontracijsko taborišče (Češnjev cvet); lahkoživi ženski, ki to ne bi nikoli bila, če ne bi svet okoli nje “grešil” (Epitaf za lahkoživko); za boleznimi trpečimi ženskami (Uspavanka za Fride);  v rockersko obarvani baladi o Rozki in vrtnem palčku mali ženski, katere zakonska pravica ne doseže ter v Uej Uej (Magdalenca) svobodomiselnim in naprednim ženskam. Zaključila sta s pesmijo o njunem prijatelju Ivanu Volariču Feu v pesmi Adam, Eva in Feo ter kot že tradicionalno na njunih koncertih s poslovenjeno protestno pesmijo Na kateri strani si?, ki jo je leta 1931 napisala Florence Reece ameriška aktivistka in borka za človekove pravice, čemur sta na željo publike sledila še dva podaljška.

Katarina in Dejan sta z gosti od mirnejšega začetka do folk rockovsko udarnega zaključka glasovno in zvokovno suvereno izpeljala predstavitveni koncert plošče, ki v živo, pod Dejanovo taktirko glasbene zasedbe, zveni še bolje kot na posnetku. Naj se album Selivke o ženskah ne le za ženske poslušalke, ki je resda izšel že sredi lanskega leta a bo pravi odmev doživel letos, ne le naseli pri vas doma, temveč naj vas selivke ponesejo na kakšnega izmed prihajajočih koncertov.

Polona Černič

Povezani članki: