Tide – no. 4

Tide - no. 4

2012, Cela pametna založba

Kako najlažje poimenovati četrti album v svojstvu banda, kot pa No. 4? Kako drugače tudi z naslovom sporočiti, da gre v albumu za generiko in pristnost?

V navalu vse sorte pofla in plastične glasbe, kot jo sami poimenujejo, nam ponujajo zelo precizen izdelek, ki tudi nezahtevnemu poslušalcu ponudi nekaj informacij, kaj kvalitetna glasba je in kako je treba z njo streči, da ne uniči njenega bistva. Nekaterim je glasba zgolj sredstvo, da postavijo svoje plastične (spet ta izraz!) na zaslone in masturbirajo na svoje ‘komade’. Na žalost taki destruktorji glasbe ne poslušajo Tide, zato jim učna ura pač ne bo prišla prav… škoda.

Album je bil izdan sicer že nekaj časa nazaj – pri dobrih izdelkih se ponavadi ustavljam dlje, zato tudi pričujoča recenzija izdelka malo kasneje; čeprav to kredibilnosti in vseh kvalitet, ki jih album nosi ne kvari in izniči. Četverec, katerega krmar je Kevin Koradin, se na novem albumu pojavlja v prestrukturirani obliki. Za ritem po novem skrbi Blaž Sotošek, ki se v tej formi izredno dobro znajde in nekako deluje apriori integriran v to ekipo. Iz odigranega je videti, da je mož po veri roker. Ostali del ekipe sicer ostaja isti kot smo ga bili vajeni že na prejšnjem izdelku.

Skupina se je glede na prejšnjo ploščo Regeneration  odmaknila od elektronskih vložkov in sodobnih pristopov k glasbi in se raje vrnila h korenu – k prvinskem rocku, kjer prednjači kitara, kjer je boben neposreden pace maker.

Koradin je obenem naredil nekakšen izdelek, ki je preroški in gre izredno dobro s situacijo, ki v naši preljubi državi vsekakor ni bleščeča in svetla. Tako tekstovno, kot tudi vsebinsko deluje No. 4 revolucionarno in kot velik suport vsem tistim, ki si danes v tej v kapitalizem ujeti državi upajo pokazati sredinec in pokazati, da jim ni mar! Že prvi single Riot act je tipičen primer tega. Bizarno oziroma že smešno je dejstvo, da je videospot postal eden redkih izdelkov, ki je bil na nacionalki prepovedan, ker je v svojem formatu vseboval kadre protestov in nasilja… In potem lahko rečemo, da živimo v državi, kjer je izražanje kulture neomejeno in prosto? V tej državi že dlje časa tudi kultura postaja ujetnica shizofrenih glav in zamračenih umov, ki nas vodijo z glavne ceste na gozdno pot, kjer signali navigacije ne ‘vlečejo’ več… Ampak – to dejstvo, da je bil komad prepovedan na nacionalki pomeni, da je bil opažen in, da je dober; ker, če si nekomu trn v peti, pomeni, da si svoj cilj dosegel – pa čeprav bolj nehote. Za tole potezo moj poklon!

Če pustimo žolč ob strani…

Tide so v svoji osemletni karieri postali glasbena skupina, ki ji dandanes ni kaj očitati. Vseskozi so ohranjali svojo konsistenco, svojo rast so začrtali premosorazmerno glede na čas in v tej komponenti rasli intelektualno in konceptualno. Z začetka so sceno pomalem tipali in iskali svoj prostor, kasneje dozoreli z Regeneration in z no. 4 prešli v obdobje življenja, ko človek diplomira in svojo izobrazbo vnovči. Vse pasti glasbene scene so dobro prekrmarili in se jim izogibali. Glasbeno se niso hoteli ponavljati, bili so raziskovalni in iskali nove pristope. Skozi vsa ta raziskovanja so dobili potrditev, da je pure rock glasba njihov dom.

Glasba gre torej vštric s časom, mogoče še pred časom, če pogledamo miselnost slovenskega življa, ki nekako ne dosega nivoja te glasbe dovolj. Zato je mogoče tudi glasba skupine Tide prezrta; če je izdelek nekaj, kar ne dojameš, niti ne zaznaš in gre mimo tebe. Sinapse so za ta format zaprte, zato ostajaš gluh še naprej.  Album kot tak je sproduciran vrhunsko in bi bil lahko nekak vzorec za ‘higienski minimum’, standard če hočete, kako album narediti, da je primeren za na trg. Tudi v temu segmentu postaja Koradin mojster skupaj s Cliffordom Goilom, ki je nekakšen stalni član ekipe, kar se tiče mešalne mize.  Glasba je nekonfliktna in korektna.

Ker se mi zdi pristop, da seciram vsako skladbo posebej in iščem segmente znotraj njih samih brezpredmetno, v nadaljnem tekstu omenjam nekaj tistih, ki so reprezentativni člani plate in bi lahko predstavljali ekipo za tek štafete na 100 metrov.

Love is gone je mogoče malo atipična ljubezenska balada, čeprav poslušajoč tale komad nekako ne morem verjeti, da je ljubezen dejansko izginila; vsaj ne kot tista minljiva komponenta ljubezni. Gre za izredno strukturiran komad, kompakten. Vsekakor gre za drugačen komad, ker nismo takih komadov vajeni izpod peresa skupine Tide. Bolj pričakujemo neposredne in jezne izdelke. Tako pa v komadu prevladuje romantični del, na trenutke suptilno erotični, ki je povdarjen z jasno glasbeno dikcijo in bogato aranžmajsko strukturo. Komad tako dvigne še malo višje, kar pa poslušalcu da še večji dvom, da je ljubezen dejansko res izginila…

Believe je drugi single s plošče, ki je v biti tudi ljubezenska balada. Kar ta komad ponese naprej in navzgor je klaviaturska ‘Abba fraza’, ki komad spremlja ves čas…tako komad naredi malo bolj mehkega, mogoče poppy. Gre torej za brezčasno frazo, ki determinira cel song. Gre za drugi single iz pričujoče plate.

Awakening  je v bistvu eno veliko presenečenje plošče, saj gre dejansko za čisto pravi instrumental, ki nikakor ni značilen za opus Tide-ov. Gre pač za eksperiment Kevina Koradina, ki je verjetno skozi leta ukvarjanja s produkcijo in obstranskimi dejavnostmi prišel tudi do tega, da se poskusi v tej vlogi. Komad je preprosto hvaležen, saj če pogledamo širše vidimo, da so instrumentali, ki se znajdejo na večini izdelkov preprosto mašila, ki zafilajo minutažo plate ali preprosto pokažejo trenutni intelektualno-glasbeni izliv. V temu primeru pa gre za instrumental, ki se ga zlahka uporablja kot intro oziroma napovednik v koncert. Komad je tipično ambientalen s tipično zgradbo rasti vse do orgazma, ko napove skladbo, ki se za tem komadom nahaja. Spominja me na zlata leta ambientala skupine Tangerine dream. Dobrodošla sprememba!

Hold on je izredno konsistenten komad, lahko bi ga označili kot reprezentativen komad cele plošče – nosi namreč vse prvine hita. Je lepo dinamičen, lepo ‘prikaže’ grunte, vzpone in padce v komadu. Ostane v ušesu in se tam udobno namesti…ker ni moteč, poslušalca ne moti, tam vztraja še ure…

Skratka, album no. 4 je tako kot prejšnji korekten izdelek, ki vsekakor je del dediščine slovenske glasbe – govorim o tisti dediščini, ki naj bi kot kredibilno in neomajno sredstvo predstavljala reprezentativni izdelek, ki bi bil lahko tudi učno telo naslednjih generacij. Tudi ob temu albumu lahko zapišem, da sem pomirjen, kadar poslušam take izdelke, ker tako vem, da je v slovenski rock glasbi še nekaj subjektov, ki se do te zvrsti obnašajo odgovorno in spoštljivo. Pa ne gre za ta vzgib iz primarnega smisla… Gre za vzgib, ki je zgolj sosledje glasbene izobraženosti in razgledanosti…poznavanje glasbenih standardov in zapovedi. Vesel sem, da je tudi v temu primeru plastiko zamenjalo jeklo in železo… Da plastika onesnažuje okolje je pa itak že dolgo znano dejstvo.

Dragan Babuder

Povezani članki: