The Pineapple Thief – To je prekletstvo, a tudi blagoslov

 

The Pineapple Thief

The Pineapple Thief, angleški progresivni rockerji se bodo marca končno ustavili tudi pri nas. Tako smo v pripravi na koncert izmenjali nekaj besed z gonilno silo benda Bruceom Soordom.

Vašo glasbo težko popredalčkamo. A The Pineapple Thief lahko vseeno damo v skupen predal moderne progresive skupaj z zasedbami, kot so Porcupine Tree, Steven Wilson, Anathema ter celo Marillion in Radiohead. Vam te primerjave delajo pravico, ter če so mogoče celo vplivali na vas v kakršni koli obliki?

Mislim, da če delaš glasbo, kot je The Pineapple Thief, ter če si pri založbi, kot je Kscope, se primerjave z ostalimi akterji morajo zgoditi. Moram priznati, da te skupine na začetku name niso vplivale, šele ko so se v recenzijah začele te primerjave, sem jih preveril. Sprašujem se, od kje prihajajo vplivi, ker sem poslušal toliko različnih stilov, od tradicionalnega proga iz sedemdesetih pa vse do zvrsti, kot so metal, pop, rock, avantgarda in moderno progresivo. Lahko rečem, da je bil Steven Wilson zelo velik vpliv na osebni ravni. Ponudil mi je veliko dobrih nasvetov ter bil odgovoren za to, da sem prišel k Kscope založbi leta 2006. Človeka res ne smem kriviti za to.

Če izhajam iz prvega vprašanja, kaj meniš o tem, da se glasbo kategorizira?

To je nujno zlo! Čisto sočustvujem s tabo – kako za vraga boš razložila bralcu, ne da bi primerjala? Vsak pade v kakšno kategorijo, vendar upam, da ko ljudje odkrijejo dotično glasbo, kategorizacija postane nepomembna.

Ko si začel s The Pineapple Thief kot solo projektom, je bil okoli tebe kakšen dvom, npr. založbe …? Če je odgovor da, kakšen je bil tvoj odgovor na to?

Moram reči, da sem imel že v začetku srečo, ker sem bil pri zelo majhni založbi. Torej ni bilo nobenih pričakovanj in posledično zelo malo pritiska. Seveda velike založbe niso bile zainteresirane, vendar mi ni bilo mar. Pomembna je bila le glasba. Nisem si mislil, da bom še vedno po 13 letih tu in govoril s tabo. Mislim, da je ključ do mojega/našega uspeha – tudi še zdaj, da ne čutim nekega velikega pritiska. Imam srečo, da je skupina v rasti in da nas vedno več ljudi odkriva. Četudi delam to že dolgo, je motiv še vedno zgolj glasba. Ne razumi me narobe, seveda bi rad prodal milijon izvodov albuma, toda pisanje pesmi – to je pravi motiv.

Vem, da je verjetno to zelo pogosto vprašanje, a vseeno. The Pineapple Thief je dovolj čuden naziv za vas, da se ne bi spraševali o njegovem izvoru?

To je dobro vprašanje – ampak mislim, da je ime toliko čudno, da mi pravzaprav preprečuje, da bi se spraševal o njegovem izvoru. Če je to tisto, kar misliš.

Vaša zadnja kreacija ‘All the Wars’ je nekako odmik od bolj progresivno orientiranih predhodnikov k mogoče bolj mainstream usmerjenemu načinu pisanja pesmi. Kar je bila tudi ena izmed večjih opazk tako kritikov kot ljubiteljev vaše glasbe. Ali to pomeni, da želite namerno prodreti v bolj popularne vode oziroma ali je to pristen proces, v katerem se je TPT kreativno znašel?

Da, sem slišal o tem, ampak tako bom rekel – All the Wars plošča  je bolj progresivna in globlja kot predhodnica (Someone Here is Missing). Ljubim progresivno glasbo in slišim toliko progresivnih vplivov v njej, predvsem v pesmih kot so Give it Back in Reaching Out. Ampak, če lahko ustvariš pesem z enostavno strukturo, kot je  Build a World, je to prav tako pomembno. Odkrito lahko rečem, ne poskušam namerno priti do širše množice. Če bi bil tako preračunljiv, potem bi bile moje pesmi res sranje! Mislim, da bodo ljudje pač morali verjeti v mojo iskrenost, ko rečem, da pišem, kar hočem pisati.

Godalna sekcija na albumu – še večje premikanje mej?

Prav gotovo je to odprlo veliko drugih možnosti. Organska moč orkestra je neverjetna. Počutim se zelo privilegirano, da sem lahko to uporabil na All the Wars. To je zagotovo spremenilo način, kako pišem v tem trenutku. Ne pravim, da bo novi album poln godal, a imam boljšo predstavo o tem, kaj še lahko naredim.

Zelo očitno je šlo veliko časa in truda v kompozicijo in ​​produkcijo, si perfekcionist?

Ha, ja! Mene in ostale okoli mene to včasih zelo jezi. Moja žena sovraži, ko pišem in snemam albume, ker postanem obseden. To je vse, na kar mislim. Ko je vse končano in spolirano, pa ponavadi spijem nekaj piv v znak praznovanja. Ampak mislim, da je večina ljudi v mojem položaju perfekcionistov. To je prekletstvo, a tudi blagoslov.

Kaj je bil navdih pri izdaji CDja  akustičnih verzij pesmi All the Wars?

Vse pesmi sem najprej napisal na akustični kitari. Ker imam doma dober studio, je bilo zelo enostavno posneti nove različice pesmi. Poleg tega so lahko prelepe godalne sekcije zadihale.

Ali lahko pojasniš pomen naslovnice All the Wars? Včasih se zdi, da je vizualni vidik skoraj izumrla umetnost.

Artwork vedno pride na vrsto, ko je pisanje komadov končano. Vedel sem, da hočem nekaj precej abstraktnega, ampak še vedno pomembnega. Ko sem videl fotografije Marka Mawsona, sem vedel, da je to to. Možgani začnejo delati – kaj pomeni ta naslovnica? Barve, boj za prevlado. Celota je eksplozija, meduza, ali samo naključna oblika? To je tisto, karkoli želite, da je – kar je do neke mere to, kar so moje pesmi. In lahko sem srečen, ker Kscope ponavadi dela vizualije tako posebne. Ki, kakor si namignila, ohranja vizualni aspekt živ.

All the Wars video, čigava zgodba je?
Ideja ni moja. Namenoma sem pustil, da režiser naredi, kar hoče. To je zelo žalostna in drugačna interpretacija pesmi, drugačna kakor ideja pesmi. Ampak še vedno pomembna interpretacija pesmi!

Z vami (TPT) in oboževalci je veliko interakcije ( Instagram, TPT podpora (army) …). Ali vas tudi oboževalci vodijo na kakršen koli način, da ste to, kar ste, da ste boljši?

Oboževalci so zelo pomembni. Jaz preprosto ne bi bil tukaj, če ne bi bilo njih. Ampak ne mislim, da me glasbeno vodijo, čeprav sem prepričan, da subliminalno, ko veš, kaj občinstvu dogaja,  hočeš to formulo znova ponoviti. In to, da se oboževalci počutijo kot del benda, je tudi zelo pomembno.

Kakšni obiskovalci pridejo na vaše nastope? Z lahkoto si predstavljam klasične metalce zraven hipsterjev in ljudi, ki poslušajo Stevena Wilsona?

Točno tako je. Lahko rečem, da na naše nastope prihajajo vse od 12 let starih otrok do 88 let starih ljudi in vse vmes! Všeč mi je dejstvo, da smo všeč toliko različnim poslušalcem. Seveda se vedno najdejo ljudje, ki nas ne razumejo, ampak to ni moj cilj. Veliko skupin se mi zdi, da so obsedeni s privabljanjem mladega/novega občinstva. Res me ne zanima, kdo je v množici, v kolikor so to človeška bitja.

Če povzameš vse – tvoje življenje z  glasbo, z bendom v eni besedi. Katera beseda bi to bila? Zakaj?
Privilegiran! Da lahko pišem pesmi, da imam neverjetno skupino prijateljev, s katero lahko ustvarjam, ter da imam čudovito podporo ljudi, ki nas poslušajo.

 Branka Resnik

Povezani članki: