Rock & Roll s Slashem

Slash

Ljubljana/Hala Tivoli
8. 2. 2013

Na kulturni praznik  8. 2. že dolgo v Ljubljani  ni bilo tako prešerno. Najprej  dva shoda v centru središču prestolnice v bran in proti vladi, zvečer pa še razprodani rockerski shod s kitarsko legendo Slashem, Mylesom Kennedyem in zasedbo The Conspirators.  Rockerska legenda je v prestolnici koncertirala drugič (leta 2005 je nastopil z Velvet Revolver) in ne prvič, kot se je kitarist vešč Twitterja zmotil na socialnem omrežju. A spodrsljaja mu po tolikih koncertih in turnejah ne gre zameriti.  Če pa se je že kdo počutil užaljenega, se je Slash vsaj malo odkupil, ko je po koncertu čivknil: “There’s not 1 neg thing I can say about this tour; Slovenija crowd was over the top. What great fucking energy! R n Fn’ R! iiii]; )”. In tukaj se ni zmotil, čeprav se je ljudstvo totalno utrgalo šele v bisu.

Čeprav bo Slash zmeraj zaznamovan z skupino in pesmimi Guns n’ Roses, v Ljubljano ni prišel prodajati reuniona, ni prišel »služit« na račun stare slave. Čeprav smo med občinstvom zagledali tudi nekaj »Axlov« z dolgimi lasmi in rutico na glavi, ki še hrepenijo po združitvi legendarnih rockerjev, je Slash skupaj z zasedbo in vokalistom Mylesom v ljubljani pokzal predvsem, da rockenroll (tisti ta stari, »pristni«) še živi.

Za vse tiste, ki smo zamudili razgrajanje Gunsov in drugih zasedb konec osemdesetih in nas ob pogledu spota za Paradise City zvije ter si želimo, da bi bili tam, smo v petek dobili vsaj mali vpogled v rock and roll tistega časa. V ozadju na platnu so bila naslikana lepa dekleta, na odru dolgolasi fantje, brez posebnega lightshowa, back vokalist, performansa, zgolj čista glasba in rock and roll. Da, povsem druga zgodba, kot se jo grejo novodobne zasedbe. Nobenih pretiranih govoranc, le tisti težki rifi iz legendarne Gibsonke in pogledi obiskovalcev ali njegovi (nekoliko odebeljeni prsti) še zmorejo. In Gibsonka je pela… Manjkala ni niti standardna Slasheva poza, ko kitaro obrne skoraj povsem vertikalno in zagira tisti solo. Še vedno na glavi nosi črni cilinder, izpod črne grive se še svetijo uhani, skriva se za očali, le cigarete ni več v ustih in pridobil je nekaj kilogramov. Čeprav je bil Slash zvezda večera, ni takoj zavzel odra in zasenčil ostalih članov banda. Delovali so kot skupina in tako je tudi izbira Mylesa kot vokalista vseh skladb postala bolj upravičljiva. Njegova vloga ni imitacija Axla, vleče svoje linije in prezenco, ki je povsem suverena in zadovoljiva. Vokalno je pa trenutno najbrž precej bolj zverziran kot Axl. Tudi basist Todd Kerns je vlogo glavnega vokala povsem suvereno opravil.

Slash ( oz. Saul Hudson) je posnel dva solo albuma – Slash (2010) in Apocalyptic Love (2012) – in te spevne rockerske skladbe je ponudil v Ljubljani.  A vendar Slash z zasedbo poslušalcu ponudi tudi skladbe Gunsov (Nighttrain, Civil War, Rocket Queen, Sweet Child of Mine) in ubijalski bis z Welcome to the Jungle in Paradise City, ko smo (še bolj) vzdihovali po času starih Gunsov. Zase, kot otroško fanico GNR-jev, lahko rečem, da je bil koncert vreden ogleda že samo zaradi slišanega intra Sweet Child of Mine v originalni izvedbi. Skladba, s katero začne domala vsak najstniški rock band in deluje že precej zlorabljeno, je dobila v Slashovem intru novo dimenzijo, še vžge, to je to.

Kot predskupina se je predstavila domača zasedba Tide, ki je povsem dostojno zastopala barve slovenskega rocka. Le vokal se je nekoliko slabše slišal oz. je bil nerazumljiv. To se je zgodilo tudi pri Slashu, a očitno je to pač kolateralna škoda Hale Tivoli. Kakor tudi ozko grlo vhoda na parter, vrsta na straniščih, tudi za šankom.  Če potegnemo črto je bil petkov večer delna vrnitev v preteklost, v čas GNR-jev, a hkrati tudi pogled v prihodnost oz. sedanjost, da še nekdo fura (stari) rock and roll in se ga še da predvsem slišat.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Miha Dolenc

Povezani članki: