Nola – Piano

Nola - Piano

2012, Menart

Pulska skupina Nola je na glasbeni sceni prisotna že dve desetletji, vendar je doslej povečini delovala v okvirih spevne in lahkotne pop glasbe, ki nam je v najboljšem primeru služila za krajšanje časa med vožnjo v avtomobilu ali za glasbeno kuliso lahkotnih pogovorov s prijatelji. Tisto nekaj, kar je prisotno, a česar ne opazimo. Vsaj ne zares.

Vendar pa to nikakor ne velja za zadnjo ploščo Piano, ki se od njihovega dosedanjega dela razlikuje v več pogledih. Že sam naslov razkriva, da se je tokrat večinski del skupine umaknil. Cela plošča je namreč zgrajena na pianistični spremljavi Leona Brenka, ki je istočasno zaslužen tudi za nove aranžmaje, in vokalnih interpretacijah Gabrijele Galant Jelinić, ki ima znotraj pop aranžmajev, ki posamezne elemente črpajo tudi v jazzovski in blues glasbi, možnost priti v ospredje in besedila interpretirati bolj doživeto, bolj čuteče, bolj intimno. In šele to je pesmim, ki so tekstualno zelo svetle, omejujejo pa se na ljubezenske odnose, vdahnilo pravo življenje, s katerim so pravzaprav prvič zares zaživele.

Drugi razlog, zakaj je plošča drugačna, je, da izbor pesmi ne prinaša novega repertoarja, temveč predstavlja nekakšen presek dosedanjega dela in izbor največjih uspešnic. Pri tem so se žal nekoliko preveč omejili na svojo zadnjo ploščo Iznad oblaka iz leta 2009, ki je izšla po njihovem desetletnem premoru, istoimenska pesem pa je tudi sicer ena najbolj prepoznavnih. Veliko manjše število pesmi so namreč črpali iz svojega prvega obdobja delovanja, kar je škoda, rezultat tega pa je izbor le devetih pesmi oz. dobre pol ure glasbe, kar je odločno premalo in to je tudi ena glavnih zamer te plošče.

A vendar kaže na svetlo pot, ki jo mora preigrati marsikateri glasbenik, da doseže kreativno zrelost. Po tej plošči težko sodim, da je bila vsa ta leta težava v dokaj povprečnih pesmih avtorja Marijana Jelinića, saj so v novih preoblekah pesmi postale avtorsko zelo prepoznavne in izredno močne. Težava je bila torej bolj v aranžmajih in morebiti v (pre)polni zasedbi. Kajti, čeprav so se na tej plošči omejili le na klavir in vokal, ta še zdaleč ni dolgočasna, še manj prazna. Težko bi bilo izpostaviti katero izmed pesmi, saj so vse tako v smislu avtorske kakovosti kot tudi same izvedbe na prav zavidljivi ravni in plošča deluje kot zaokrožena in uravnotežena celota. Leon in Gabrijela se ves čas dopolnjujeta, vendar se Leon v veliki meri omejuje na spremljavo, z izjemo nekaj solističnih uvodov, in na ta način daje Gabrijeli dovolj prostora, da v ospredje pride njen vokal, ki izpove zgodbo neke ljubezni.

Piano je zatorej zagotovo Nolina najboljša poteza doslej in upam, da ji bodo sledili tudi v bodoče, saj so z njo dokazali, da so dozoreli, pesmim pa so podarili ne vnovično, temveč samostojno življenje in jim dodali globino, ki jim je bila prej tuja, ter intimo, ki bi je sodeč po njihovem dosedanjem delu ne pričakovali. Zato je zelo smiselno, da so v spremljevalno knjižico priložili tudi besedila, saj na neki ravni te pesmi spoznavamo prvič. In čeprav gre vsebinsko za izključno ljubezenske pesmi, nas uspejo premakniti. V naš vsakdan vnesejo temino ljubezenske svetlobe, hrepenenje po bližini …

Nina Novak

Povezani članki:

Značke: , ,