Michael Rose & The I-Dwins: Sončni ritmi v zasneženi Ljubljani

Michael Rose & The I-Dwins

Ljubljana / Kino Šiška
22. 2. 2013

V šišenski urbani katedrali je v petek po dolgem času znova odmeval reggae. V Ljubljani se je ustavila jamajška legenda Michael Rose, dolgoletni vokalist uspešne reggae zasedbe Black Uhuru. Z grammyjem nagrajeni Rose je na koncertu postregel z delčkom svoje več kot tri dekade dolge in z grammyjem nagrajene glasbene ustvarjalnosti. Slišali smo evergreene, kot so Abortion, pa Sensimilia, General Penitentiary, Shoot Out, Anthem, What is Life in še kakšnega. Micheal a. k. a. Mykal je eden tistih reggae legend, ki je še vedno v polni formi, zato svojih nastopov ne fila z odvečnim besedičenjem, pa tudi obvezni pull-upi si sledijo v razumnih časovnih presledkih. Koncert v Kinu Šiška je bil tonsko in scensko brezhiben, pri čemer je bila gospodu Roseu zagotovo v pomoč spremljevalna francosko-jamajška zasedba The I-Dwins, s simpatičnima in uigranima poljskima back vokalistkama.

Koncertni led je sicer prebila tržaška zasedba Makako Jump, ki je nedavno izdala album Munchies. Izbor, ki bi – če ne bi šlo za Overjamovsko navezo – morda rahlo presenetil, se je tokrat pokazal v svoji daleč najboljši luči. Res pa je, da so žal igrali pred praktično prazno dvorano. Ta se je malce bolj popolnila, ko so na oder stopili Siti Hlapci z energičnim frontmanom Tadimanom. Temu energije tudi tokrat ni primanjkovalo, pa tudi sicer je zasedba na odru delovala uigrano in samozavestno.

A resnici so večino obiskovalcev – na koncertu se je nabralo kakih 400 duš – v dvorano zvabili šele The I-Dwins, ki se jim je kmalu pridružila tudi zvezda večera Mykal Rose osebno. Koncert je minil v roots reggae in dubovski maniri, vmes je sledil še izlet v malce bolj dancehall vode. Lepo je bilo v prvih vrstah videti old school reggae fane, ki jih zlepa ne zvabiš iz svojih foteljev, tokrat pa so se navdušeno pozibavali v ritmu ob poslušanju hitičev Black Uhuruja in Roseovih kasnejših skladb, ki so plod sodelovanja z drugimi reggae legendami. Skoraj dve uri sta ob poplesovanju pod odrom minili precej hitro in preden smo se čisto dobro zavedli, so se gostje z Guess Who’s Coming to Dinner poslovili. Brez bisa, ki ga je publika z vztrajnim aplavzom kar nekaj časa zahtevala. Škoda. Mojster ima v rokavu zagotovo še dovolj hitov, očitno pa je zmanjkalo energije. Kljub temu smo bili priča sila korektnemu koncertu, za katerega se je bilo vredno prebiti skozi petkovo snežni metež.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak

 

Povezani članki: