Mia Žnidarič & Steve Klink trio: SITI za dobro musko?

Mia Žnidarič & Steve Klink trio

Ljubljana / SiTi Teater
14. 2. 2013

Takoj zatem, ko sem dobri dve uri po koncertu zapustila prizorišče, sem se pričela spraševati, kako napisati še eno zgodbo o njej in o večeru, ki je bil njen v ravno tolikšni meri kot je bil moj … / Vsakič, ko zapoje in svoj tihi nemir izpoje, tuje gre, ostane le še tisto, kar je moje. (Nina Novak Oiseau) / Bil je peti večer v sklopu koncertnega cikla SITI ta dobro musko?, na katerem je Mia Žnidarič ob spremljavi Steve Klink Tria, ki ga sestavljajo Steve Klink (klavir), Robert Jukič (kontrabas) in Aleš Rendla (bobni) nastopila v Siti Teatru v Ljubljani, ob tej priložnosti pa je obeležila tudi dvajset let svojega umetniškega ustvarjanja in kljub bolezni dokazala, zakaj njena zvezda še vedno žari. Vedno znova, iz leta v leto in iz pesmi v pesem močneje. To isto pa so potrdili tudi prisotni, ki so napolnili dvorano, ki je uspela pričarati pristno in intimno ter akustično zelo prijetno klubsko vzdušje. Skratka, bilo je kot naročeno zanjo, za Mio namreč.

Tokratni program je bil obarvan s slovenskimi pesniki (Svetlana Makarovič, Feri Lainšček, Dušan Velkaverh, Elza Budau) in z novim repertoarjem, za katerega so izhodišče našli v pristnem ameriškem swingu. Če sem pri prejšnjih koncertih pogrešala njeno največjo uspešnico, s katero je pred dvema desetletjema postala prepoznavna v širšem slovenskem, a tudi jugoslovanskem prostoru, nam jo je tokrat ponudila že takoj na začetku. Mislim seveda na legendarno priredbo pesmi Is You Is Or Is You Ain’t My Baby Nata Kinga Colea, A si ti al’ nisi ti moj ljubi, ki se je pokazala kot odlična izbira. Mia pač zna s svojo izredno karizmatičnostjo pritegniti pozornost v hipu, hkrati pa se zaveda, da se ji ni potrebno skrivati. Niti njej niti tistim, ki so jo prišli poslušati in večer preživeti v njeni družbi. »Mojster, luči prosim! Želim videti svojo publiko!« Ko so ji ustregli, se je zdelo, da se počuti kot doma, a oder ne nazadnje tudi je njen dom, saj glasbo nosi v sebi, v svojem srcu in v svoji duši. Glasba je ona sama.

Morda je prav iz tega razloga ena redkih, ki jim odmor nikoli ne škodi. Ko se v drugem delu vrne na oder in ponovno začne peti, se zdi, kot da ni nikoli odšla. In to se ne spremeni niti takrat, ko se pozornost preusmeri na Steva, ki se je tokrat predstavil s skladbo Cold Feet z njegove zadnje plošče The Ocean. A bolezen je vendar terjala svoje. Tudi spremembo repertoarja. Med izvedbami slovenskih skladb, poleg Pobarvanke, ki jo je pustila za konec in skupaj z njo odšla v noč, velja omeniti fantastično Ptica brez kril Elze Budau in Janeza Gregorca, ki je nekoliko odstopala od glasbenega sloga, kakršnega smo navajeni pri njej, a je z njo kljub temu močno navdušila. Še en dokaz, da zanjo meja preprosto ni. Od tujih pa je najbolj “groovala” Watermelon Man, medtem ko je bila najbolj srce parajoča Moon River. Spet. Če bi ne bilo te pesmi, bi ne bilo začetka močnih vezi, ki se tkejo med pticami in glasbo, tokrat pa je ta ista pesem prinesla nadaljevanje. / In k meni vrnil te je čas. (prepesnjeno po Dušanu Velkaverhu) /

Tudi pesem I Like Pie, I Like Cake, ki je nastala v sodelovanju z Ameriško ambasado za potrebe oddaje Zabeljeno po ameriško, je bila izvedena premierno. Sicer pa je bil celotni večer poseben prav zaradi tega, ker je bil močno kulinarično obarvan. »I like pie, I like cake, I like everything you bake«, ki se je v nadaljevanju prelevila v slovensko različico »Rada imam tvoj kolač, gibanico, koromač«, prepesnitev Milana Dekleve. A ta ni bila edina. Bila je tudi tema iz filma, kjer Nat King Cole odide v pregrešno drago restavracijo, a ker nima denarja, želi naročiti »the frim fram sauce with the oss-en-fay with sha fafa on the side«, kar pa, jasno, nimajo. Zato naroči le vodo, kar precej zmanjša njegov račun, v restavraciji pa vendarle lahko ostane. Za konec koncerta pa so se zopet poigrali s prepletom angleške in slovenske različice pesmi My Favourite Things / Najljubše reči.

Mia je seveda ena redkih vokalistk v slovenskem, a tudi širšem, prostoru, ki se lahko pohvali s skorajda popolno artikulacijo angleških besedil, a kljub temu je slovenščina jezik, ki je tako njej kot poslušalcem najbolj domač. Materni jezik vendarle čutimo drugače, močneje in pristneje. Zato tudi zgodbi, ki jo pripoveduje s svojim glasom, v slovenščini lažje sledimo in ji prisluhnemo pozorneje, kar je prišlo tokrat še posebno do izraza. Je pa sila zanimivo, da marsikatera pesem v izvirniku zveni fantastično, ko pa jo prepesnimo v slovenščino, je besedilo prav banalno in smešno. Ali pač ne … morda je le življenjsko.

Tokratni koncert je bil zagotovo drugačen kot vsi doslej. A še vedno, morda celo bolj kot kdajkoli prej, je bilo čutiti, da se vsi štirje gibajo kot eden. Dihajo kot eden, kar je zagotovo rezultat dolgoletnega sodelovanja in prijateljevanja. Med njimi vlada velika mera predanosti, posvečenosti, srčnosti.  / Nekega sivega dne sva preštevala karte, da bi se igrala. Bile so pik in karo in križ. Dovolj, da sva igrala brez srca. Izgubila sem, pa ni imelo kaj boleti. Hotela sem poskusiti s srcem. Potegnila sem ga iz dolgega rokava in ga skrivaj zamešala med druge tri barve. Niti opazil ga ni. Igral je kot ga ne bi bilo. A bilo je. In izigral ga je. In boli. (Darja Mihelj) / Igrati življenje s srcem … če kdo, potem nas Mia vsakič znova opomni na to, da je v življenju potrebno slediti le sebi, kajti molčati le zavoljo tega, ker si ne upamo, je preprosto prevelika cena.

In če je bil ta koncert posvečen ljubezni, je ta ljubezen zelo nežna. Če je bil posvečen prijateljstvu, je to zelo trdno. Če družini, je ta medsebojno zelo povezana. A če umetnosti, je ta večna. Bil je resnično zelo dober koncert, a bi vendar lagala, če bi trdila, da sem doživela umetniško ekstazo ali da je bil to njen najboljši koncert, kar sem jih doslej imela priložnost doživeti. Ker ni bil. Bil je nekoliko bolj zadržan, bolj razpet, nekoliko manj intimen in emotiven … preprosto drugačen. Decenten. A vendar se je srce spet napolnilo in razigrano steklo po svobodnih pokrajinah čutenja, kjer se v tišini sprehaja še nekaj dni zatem.

A če se vrnem na sam začetek … napisati zgodbo o njej … Zgodba z njo je zgodba, ki se je preprosto ne da napisati. Ne da se je ubesediti ali pretvoriti v slike, v film, v glasbo. / So vezi močnejše. Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas. (Mila Kačič) / To je zgodba, ki jo moraš začutiti in doživeti. Čutiti in živeti. Zgodba o njej, zgodba z njo. Ki jo nikdar nisem spoznala, saj sem jo v trenutku le prepoznala. In zgodba zaradi katere tudi ptice brez kril vsaj občasno dobimo krila …

Tekst: Nina Novak, ptica s krili
Foto: Rok Krajnc

Povezani članki: