Mayales – 2

Mayales - 2

2012, Aquarius Records

Skupina Mayales se je na hrvaški glasbeni sceni pojavila na začetku 90-ih let, sprva kot projekt, ob koncu desetletja pa je končno izdala tudi prvenec Svima želim Raj za sve (1999), na katerem je sodelovalo ogromno število glasbenikov. Ta kultna plošča še danes zveni suvereno, sveže, moderno. Takrat so se usmerili v funk, jazz in soul, kar je sovpadalo s takratnim acid jazzom, ki se je postavljal v širšem svetovnem glasbenem prostoru. Skupina je bila avtorski projekt Petra Beluhana, vendar pa je bila najbolj prepoznavna po izjemnima in zelo posebnima vokaloma Kristijana Beluhana in Valerije Nikolovske. Žal je omenjena plošča ostala edina vse do danes, skupina pa je leta 2000 poniknila, medtem ko so se člani posvetili drugim, povečini solističnim, projektom.

A ob koncu lanskega leta je luč ugledala njihova druga plošča s preprostim naslovom 2, ki pa ima zelo malo stičnih točk z njihovim prvencem. Od soula, jazza in funka je ostalo prav malo ali, še bolje, nič. Prav tako na plošči ne gre pričakovati vokalov Kristijana ali Valerije, z izjemo njunega gostovanja. Lahko bi rekli, da 2 prinaša nekakšen pregled avtorskih del Petra Beluhana in Vlade Mirčete, ki so nastali med letoma 2003 in 2009, povečini za druge izvajalce (Ivano Kindl, ENI …).

Produkcijsko plat je tokrat prevzel Coco Mosquito Coki, ki se je projekta lotil tako, da je pesmi sprva selekcioniral, nato pa določil še glavnega vokalista, zaradi česar se je smiselno vprašati, ali potemtakem vendarle ne gre (tudi) za njegov avtorski projekt. Odločitev o vokalu je padla kar na avtorja pesmi, Petra Beluhana. Moški ali ženski glas? Roko na srce, če samo poslušamo, niti ne vemo … in takrat šele morda, prav zaradi (vnovične) specifičnosti vokala, pomislimo, da gre za Mayalese.

Uvodno pesem Virtual Baby, ki je bila izbrana za prvi singl, odlikuje preplet kitar in spremljevalnih vokalov, za kar gre zasluge tekom cele plošče pripisati odlični Ivani Rushaidat brez katere, si upam trditi, bi bilo prav vse drugače. V nadaljevanju najdemo psihedelični Možda da sebe pitam in Jučer je teško, v kateri gostuje Valerija Nikolovska. Prepoznavne kitare Vlade Mirčete, ki k atmosferi prispevajo zelo veliko, pa pridejo najbolj do izraza v Luka in Još te uvijek mogu. Jadranka Ivaniš Jaya je gostovala v neo-soul/blues pesmi Ti dobro znaš kome pričam, ki prav zaradi nje najbolj izstopa. Gre za pesem, ki ji odlično pristaja in bržkone velja za njeno najboljšo interpretacijo doslej, ne glede na to, da je njena matična skupina Jinx tako hvaljena in nagrajevana. Šele ta pesem ji namreč nudi možnost, da se vokalno izkaže. Tudi sicer so Mayalesi tokrat stilsko ubrali precej širši glasbeni spekter, čeprav se povečini omejujejo na pop/rock zvok, vendar pa pesem Toliko smijeha zelo izvirno obogatijo z banjom in pihalno ter trobilno sekcijo, ki pesmi na povsem svojstven način dajo nov ritem, orgle odličnega (in prav tako nepogrešljivega) Viktorja Lipića ter violina pa sta v Zapleši sa mnom vnesle nekaj drobcev folklornih elementov, medtem ko je Muving najbolj plesna in hkrati tudi najšibkejša od vseh. Zadnja, Lutanja u snu, v kateri gostuje Kristijan Beluhan, je posebna, ne le zaradi tople in nežne flavte Mire Kadoića, temveč tudi zato, ker pesem ostaja nekako odprta in pušča možnost za nadaljevanje.

Celotna plošča zveni tako retro in tako moderno hkrati … Smiselno bi se bilo vprašati, če je nastala v 60-ih letih minulega stoletja ali pa bo šele nastala v 60-ih letih tega stoletja. Če bomo ta leta sploh dočakali in doživeli. A ne, nastala je prav zdaj, v trenutkih, ko se človek bolj kot kadarkoli prej sprašuje o svoji identiteti. Morda je prav zato tekst v pesmi Kokoš ili jaje »Ne dobijam onoliko koliko ti dajem već dobijam onoliko koliko ti dugujem […] i pravdamo se jedan drugome kokoš ili jaje ne znam i krivimo se tko je prije tko je kasnije kokoš ili jaje ne zna se …« takšen, kot je. Gre za nesmiselno obračanje besed, ki privede do čiste banalizacije besedil. Podobno se besedili pesmi Još te uvijek mogu »Još te uvijek mogu nasmijat na neku foru još ti uvijek mogu sve ti i ja smo najbolje al’ ne mogu više …« in Možda da sebe pitam »Možda da sebe pitam u čemu je stvar da bježim od teških stvari u čemu je …? jedva stižem sam …« skrčita le na nekaj besed. Sporočilo? Ga ni! Pomanjkanje navdiha? Morda. In če k temu dejstvu dodamo še dokaj brezizrazen, raven, v veliki meri nezanimiv (razen tega, da je tako zelo drugačen od drugih) Petrov vokal in njegovo v določenih pesmih zelo slabo artikulacijo (predvsem v pesmi Luka) ter naslove, kot je Brundaj Joško, je jezik resnično razvrednoten do zadnjega atoma.

Iskreno povedano, ne vem, zakaj je (in bo!) tudi druga plošča Mayalesov tako kultna, če ne celo še bolj kot prva. Sodeč po vsem napisanem bi naj ne bila, a je kljub temu ena najboljših plošč znotraj meja pop/rock glasbe, kar sem jih slišala v zadnjih nekaj letih. Preprosto je nekaj v njej … Ničesar ni preveč in ničesar premalo. Ko je harmonska osnova minimalistično zasnova, prav takšna tudi mora biti, da lahko do izraza pridejo solisti, ki glasbi dajejo polnost, Petrov vokal pa jim doda neoprijemljivost. Morda nam je prav zato tako pri srcu; ker je tu, a se ves čas zdi, da bo kar izginila … Kakorkoli, glasbeno, interpretativno, aranžmajsko in produkcijsko gre za vrhunsko ploščo, ki se jo kljub njenim zgoraj naštetim pomanjkljivosti ne boste nasitili niti v celem desetletju …

Nina Novak


Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.