Maja Gal Štromar – Boginja z zamudo / Dea in ritardo

Maja Gal Štromar - Boginja z zamudo / Dea in ritardo

2011, Založništvo tržaškega tiska ZTT/AMANART

Maja Gal Štromar, igralka, pesnica, pisateljica, prevajalka in gledališka pedagoginja, je svojo zadnjo pesniško zbirko Boginja z zamudo / Dea in ritardo, ki jo je posvetila svoji mami, obogatila ne le z dvojezično izdajo (slovensko in italijansko), temveč ji je dodala tudi zvočno knjigo. Seveda v središču pozornosti ves čas ostaja poezija in morda ji prav iz tega razloga pristopamo nekoliko drugače kot pa bi ji pristopali v kolikor bi veljala za samostojno (glasbeno) izdajo. Žal tudi sama pri tem nisem nobena izjema in sem zvočno knjigo, potem, ko sem knjigo že prebrala, preposlušala precej površno, zato je večina pesmi, s kakšno izjemo, nekako utonila v pozabo in po njej, za razliko od same knjige, nisem več posegla vse do trenutka, ko sem se odločila, da napišem ta tekst. In zdaj šele, po večdnevnem, ali pa kar večtedenskem, pozornem poslušanju, lahko priznam, da sem bila v veliki zmoti, a nič na silo / v srce ne stopi.

Ta poezija je … drugačna. Samosvoja. Jezikovno izjemno bogata in čista, zaradi česar imajo besede svoj tok, ki si ga utirajo skozi naše srce. Dihajo s povsem novo svežino in lepoto. Z novo melodijo. V novem ritmu. Ti sin si njemu, / meni oče, / ko razlagaš / sanje mi / noči, / ki s torka v sredo se nagiba. Knjiga je razdeljena na tri sklope pesmi svobodnega stiha, ki nimajo naslovov, prvi in tretji sklop pa sta osvobojena tudi interpunkcijskih znakov. Gre torej za precej svobodno poezijo, ki dopušča različne interpretacije in iz tega razloga je morda nekoliko neobičajno, da nam je nekaj možnosti interpretiranja ponudila kar sama v obliki zvočne knjige. Sicer pa v stihih prevladujejo iskanje pozabljenega, a tudi sedanjosti, ki s seboj nosi presenečenja in trganje spominov iz pozabe. Pred nami se vrstijo podobe otroštva, podobe očeta, podobe matere. Kako / Kako / Kako / naj bom / če več / povedati / ne znam

Maja je izjemno neposredna. Vedno iskrena. Pri njej molk nikakor ne pomeni, da si ne upa, temveč, da nima (več) kaj povedati. Niso redki verzi v kurzivi, ki so najpogosteje izraz notranjega glasu in kaj mi mar ali ekspresivni sklopi Nikolidosegljivost. Ti bralcu nehote ponujajo nekoliko dramsko interpretacijo besedil, pa naj gre za glasno ali tiho, intimno ali skupinsko, branje. Ne umanjkajo niti ironija od zmeraj znala sem pogledati / da ne opaziš / kako zaljubljen si že vame, bolečina Na prvi dan / v letu / sem zmeraj / zadnja, soočenja In če strah me je / premen / me je strah / življenja, pogum Prva sem, / mama, / in zdaj šele / lahko ste prvi vsi., besedne igre vrata v / vse-enost, želja po bližini in sprejetosti Nikoli / ni / prepozno, / oče. ter slikanje svoje lastne biti Tebi / senca / ki te ne poznam / a s tabo se prebujam  / […] / Tebi / ki te ne poznam / a v tebi se prebujam / […] / Tebi / senca / ki te ne poznam / a v sebi se prebujam / […] / Tebi / ki te ne poznam / a s tabo v sebi se prebujam.

Večplastnost in razgibanost pa sta tisti, ki bi lahko najbolje opisali zvočno knjigo, nastalo kot rezultat sodelovanja avtorice in Tinkare Kovač, ki je uglasbila ter odpela nekaj pesmi, medtem ko je za aranžmaje in produkcijo poskrbel Peter Dekleva. Na njej najdemo dve instrumentalni pesmi, Ko najdeta se dva in dva se izgubita, ki je grajena na osnovi dialoga med flavto (vprašanje) in violončelom (odgovor) ter Tango para la vida, ki vnovič izpriča melodično temo predhodne pesmi, Več notranjost, večno trajnost, le da tokrat solistični instrument ne predstavlja Tinkarin vokal, temveč flavta; dve zvočni sliki pesmi Na oni onostrani vseh slepil; psihotično grajeno Še vedno sem grdoba, kjer se meje med različnimi (notranjimi) glasovi med seboj povsem zabrišejo in se zlijejo v eno, nato pa se prelije v pesem Mlečnih rok ležiš v razkošju zelenosti, ki jo izvaja Tinkara. A tudi V largu v tišino seda / Kis na ustnicah kjer a cappella intro in outro dajeta pridih svete pesmi in tekom celotne interpretacije ostajata edina glasbena spremljava; orientalska melodična tema, ki predstavlja leitmotiv pesmi V dlan polagam obsidian; Nikamor ni odšla, nikogar ni obšla na obronku kroga kjer glasbena spremljava izostane; Včasih bi odišavila svoj dan / Ko v jutru prepoznaš volčje noči, ki z zvočno obdelavo dobi most med dvodelnostjo, med Majino in Tinkarino izvedbo, ter ostaja najmočnejša pesem v Tinkarini interpretaciji in italijansko različico pesmi Nobena pesem ta večer, moj ljubi, ki nisi moj, Nessun canto questa sera mio caro she mio non sei. Ta v italijanščini zveni precej bolj suvereno od tiste/ih v slovenščini, zato bi ne bilo napačno tudi zvočno knjigo obogatiti z večjo mero dvojezičnosti.

Kljub temu pa v središču ostajajo ne recitacije, temveč zvočne slike na katere Maja interpretira svoja besedila in ki presegajo splošni pomen glasbe, saj gre za zvoke, izvzete iz naših vsakdanjih življenj. Glasba je vse. In tudi različni ambienti vibrirajo drugače ter posledično ustvarjajo raznolike zvoke, ki jih lahko uvrstimo v širok pojem glasbe. Glasba je svet. Glasba je življenje. Zato gre v prvi vrsti za zvočne pokrajine. Te se seveda prepletajo s Tinkarinimi izvedbami, ki so samostojno nekoliko šibkejše, vendar nepogrešljive pri nadgradnji prvih. Šibkost se kaže predvsem v tem, da so mnoge pesmi odpete v tako (pre)visokem vokalnem registru, v katerem do izraza pride le še vokal, besede pa povsem izgubijo svojo težo in pomen. Postanejo nerazločne in neposlušljive. kjer luč utripa / Pot napačna. Za razliko od teh pa Majinim interpretacijam preprosto verjamemo. Te so prečiščene vseh odvečnih elementov in ob njih se nehote zazremo vase ter začnemo res obstajati v takšnosti in zdajstvu. Pri Tinkari ta prepričljivost žal izostane in povečini ostanejo le interpretacije. Brez topline, ki nas prežame med poslušanjem Nikamor ni odšla, nikogar ni obšla na obronku kroga in se nadaljuje v Včasih bi odišavila svoj dan; brez nasmeha, ki se naseli na naše lice, ko poslušamo Je to zarja v zatonu, ta purpur, ki pada na strehe mest?, kjer drumlca kitarski osnovi doda otroško razigranost in lahkotnost …

A najlepša lastnost te zvočne knjige so presenečenja. Pesmi so slogovno zelo razgibane. Tudi zaradi tega, ker so nekoliko prepesnjene in je le redka od njih interpretirana v celoti. Še večkrat pa so se Tinkarine izvedbe zlile z Majinimi pred ali med interpretacijami in na ta način celo spojile dve različni pesmi v eno. Gre torej za nekakšen poetični kolaž v katerem odseki različnih pesmi začnejo prepletati svoj dih in ustvarjati novo celoto, nov svet. Novo življenje. In zdaj / ne gledam več se / zdaj se vidim

Zvočna knjiga potemtakem nikakor ni samostojni izdelek, je pa zelo zaželen dodatek h knjigi. Postane tisto nekaj, kar knjigo bogati in nam jo predstavi v povsem drugačni luči. V eni od možnih interpretacij, ki ji lahko podamo svojo dlan. Ali pač ne. A je prav to tisto zaradi česar je še kako vredno tudi zvočni knjigi, in ne le knjigi, nameniti nekaj več časa in pozornosti ter jo poslušati večkrat zaporedoma, s knjigo v roki in s čarobnim obračanjem njenih listov. Obvezno. In takrat je preprosto nemogoče naveličati se je, saj v njej vsakič znova odkrijemo nove elemente, ki so nam do tega trenutka ostali skriti, in jih lahko spajamo v nove preproge besed, zvokov, neotipljivih hrepenenj.

Zahvale za to gre seveda v veliki meri pripisati predvsem Maji, ki kot igralka, ki je doma tako v govorjeni (in igrani) kot pisani besedi, zagotovo zna najbolje interpretirati (lastna) besedila. In tudi dinamika izhaja iz tega. A vendar, če Majine interpretacije izvzamemo, so si skladbe med seboj dokaj podobne. Prehudo bi bilo trditi, da pesmi melodično ali harmonično niso dobro zamišljene, a se zdi, da sta navdih in entuziazem v veliki meri izostala. Da Tinkara tokrat ostaja na površini, saj iz njenih interpretacij preprosto ne veje prav velika mera iskrenosti. Zdi se, da besede ostajajo le besede. Embalaža brez vsebine, brez teže, brez globine. Kar gre zelo težko skupaj s poezijo. Še toliko težje skupaj z Majino poezijo, ki je polna globine in tistih drobcev življenja, ki jih marsikdaj spregledamo, saj nam povečini ostajajo nevidni, tistih kamenčkov našega življenjskega mozaika, ki nam le nemo spolzijo iz rok. Za razumevanje in čutenje teh besed, zgodb resnice življenja, ki je izpisana v teh stihih, sta potrebna predvsem čas in čista srčna želja. Seveda je glasba lepa, a vendar je ob pozornem poslušanju žal čutiti, da glasbenica avtoričine umetnosti ni uspela ponotranjiti. Zato Majin stih ko me ni / sem najbolj s tabo v tem primeru ne velja, kajti Maja je precej bolj z nami, ko preprosto je. Ko interpretira sama. Boginja z zamudo.

Knjiga je polna zbliževanja in oddaljevanja. Z glasbo, s samim sabo, s preteklostjo in sedanjostjo, s tišino in besedo, s praznino in polnostjo, s srečo in bolečino, s pozabo in spomini. Pri zvočni knjigi pa vse našteto v veliki meri izostane, za kar gre razlog pripisati predvsem Majini napaki, da je k sodelovanju povabila pop-rock glasbenico, ki ni uspela povsem doseči tega nivoja, saj ta poezija zahteva pristop, ki ga premore le šanson. Skeli ne / in nihče več ne boli / Če sem odkrita / še vedno zaboli.

Nina Novak

Povezani članki: