Los Explosivos – Satisfaction Woman

Los Explosivos – Satisfaction Woman

2012, Working On Your Career

V roke mi je prišel plošček neznane skupine Los Explosivos, mehiškega banda, ki deluje sicer že vrsto let in to niti ni njihov prvi izdelek. Leta 2011 so po ‘križarjenju’ po Sloveniji posneli pričujoč album izpod producentskega uhlja Mateja Gobca. Eksplozivni četverec je sicer že večkrat obiskal Slovenijo, meni pa je deloval kot popolna neznanka.

Takoj ob začetku poslušanja pa slišiš, da fantje gojijo neposredno glasbo, ki ni preždela mesece med računalniškimi procesorji in se vdajala raznoraznim popačevalcem glasbe. Gre za muziko na prvo žogo, saj skozi celoten album poslušalca spremlja ista zvočna slika, ki je surova in trenutno še premalo blanširana. Vse OK in v redu, vednar poslušalcu že po petem komadu pusti vtis, kot bi poslušal en in isti song … enkrat v malo bolj divji maniri, drugič v malo bolj mehki in diskretni. Dejansko se ta kontinuum zvočne slike vleče skozi celo plato preveč in daje občutek dolgočasja in monotonije. Nič se ne zgodi, album poslušalca ne pritegne, pusti ga hladnega in z mislimi drugje. Identično enak zvok vseh songov ni dobra popotnica te plošče. Iz nje sicer veje veliko latentne energije, ki jo skušajo pokazati in deliti. Vendar ta ne pride do pravega izraza, za kar je malenkost kriva jezikovna bariera, malenkost pa tudi nedoživeta glasba.

Na CD-ju je 11 pesmi krajše minutaže, kar je tudi za pričakovati od garažno nastrojenega rocka, ki se spogleduje s punkom. Solo na No hay vuelta atras prispeva Matej Gobec sam, ki je sicer dober primer lepega solota – mogoče je pa tudi to edina svetla točka plošče. Ostali četverec pa lahko skozi ‘opus’ na plati večinoma opišemo kot jezne vokale, ki se ne trudijo biti polikani in vedno ustrezni (in prav je tako), skiflane kitare s fuziranim zvokom in v zadnjem planu nekje še boben, ki nekako ne pride dovolj do veljave. Skratka: premalo karakterja, premalo tiste mehiške jeznoritosti in neposrednosti. Vse skupaj zamre nekje med ‘knofi’ mešalke. Ali pa  že prej, med samo aktualizacijo glasbe? Občutek, ki ga imam, ko pospravim plošček nazaj v ovitek, je, da ima ta glasba še veliko več – mnogo več – inertnosti, ki pa je trdno zapakirana v sefu, ki je v temu izdelku ostal zaprt in prezrt. Potencial skupine enostavno ni prišel do izraza, kar je sigurno pripisati pristopu v produkcijski fazi, kjer se je ta potencial izgubil. Škoda, ker sem od takega banda iz takega geografskega področja pričakoval več. Če band ne bi imel tistega nekaj, bi rekel ajde, putuj, tako pa je razočaranje še večje, ker slišim, da velikega poka tukaj ni pričakovati. Kot dvotonska bomba, ki jo mora na cilj pripeljati velik strateški bombnik, vendar od dotiku s tlemi ne eksplodira!

Kljub obetajoči naslovnici poslušalca pusti godba hladnega in sam izdelek potuje na polico brez ideje, da bi se Satisfaction Woman poslušal še kdaj. Upam, da bandu ne delam prevelike krivice; verjamem, da v živo delujejo bolje in z več volje, ki je tukaj enostavno nisem našel kljub dolgemu iskanju. Mladenka na ovitku tako ostaja nepotešena …

Dragan Babuder

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.