Lajkó Félix ti na ustnice nariše nasmeh

Lajkó Félix & Band

Ljubljana / Kino Šiška
21. 2. 2013

Služba. Snežni metež. Hitenje. Sploh po prijateljevem klicu  in obvestilu, da se je koncert že začel, jaz pa sem še na poti. Tek po stopnicah. Odpiranje vrat. In nato tema. Tema in milozvočna glasba na velikem odru.  Kot bi vstopila v drug svet. Komaj sem ob minimalni svetlobi našla prost sedež, sedla in se prepustila glasbi. Z vsakim brezhibno odigranim tonom so z mene kot plasti začele odpadati skrbi, napetosti, slaba volja. Moč glasbe je neizmerna. Sploh če je odigrana s tako preciznostjo in ljubeznijo, kot jo v svojo glasbo vdahne Lajkó Félix. Minimalistična scena, minimalistična osvetlitev  in brezhibno ozvočenje so bili vse, kar so trije virtuozi potrebovali za čudovit koncert. Lahko bi bili tudi v studiu ali svoji dnevni sobi. Kot da jih ne bi poslušala polna dvorana ljudi, so se popolnoma predali glasbi in medsebojni interakciji. Sploh naveza Lajkó Félix (violina, citre) in Brasnjo Antal (viola) je delovala kot eno. Kot da si bereta misli, kot da oba igrata le na en instrument. Njun dialog je po kake pol ure »zmotil« še Dresch Mihaly (saksofon, frula, fuhun). Nekaj trenutkov je trajalo, preden je ujel pravo jakost svojih instrumentov, potem pa je tudi v troje vse steklo kot reka, ki je v njenem neprestanem toku ne more zmotiti nič in nihče. Kljub temu, da se Lajkó Félix ni nikoli omejeval s stili, kar se zelo dobro sliši tudi v njegovi glasbi, preskokov med njimi ni čutiti. Trojka na odru jih izpelje tako mehko, elegantno in samoumevno, da sploh opaziš ne. Če zapreš oči, si zlahka predstavljaš, kako ob zvokih Félixove glasbe jezdiš po prostranih panonskih ravnicah, že trenutek kasneje pa v objemu ljubimca plešeš tango v zakotni ulici sredi Buenos Airesa. Ne glede na to, ali igra čisto enostavno kompozicijo ali pa iz svoje violine izvabi pravi glasbeni vihar, to stori s takšno lahkoto, da se ti hočeš nočeš ob poslušanju nariše nasmeh na obraz.  Če si izposodim besede z zadnjega albuma še enih legend, Bobana in Marka Markovića, s katerima je vojvodinski Paganini pred leti tudi sodeloval, je Lajka Félixa očitno ob rojstvu pogledal bog z neba in mu dal neizmeren dar za glasbo.  Mi pa smo lahko le veseli, da lahko ta dar vsake toliko slišimo v živo.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Maša Mlakar / Kino Šiška 

 

Povezani članki:

Značke: