Ben Harper with Charlie Musselwhite: Get Up!

Ben Harper with Charlie Musselwhite - Get Up!

Stax / Concord Music Group, 2013

V času, ko blues-rock v svoji osiromašeni različici prevzema ušesa širšega poslušalstva in je prisoten na playlistah sodobnih subkultur, so glasbeniki, ki bi se uspešno izogibali tovrstnim glasbenim prijemom, tako redki kot privlačni brkati hipsterji.

Ben Harper je eden redkih sodobnih avtorjev, ki se, v soustvarjanju tega glasbenega žanra, uspešno izogiba mainstreamovskim prijemom. Od izdaje prvega albuma (»Welcome To The Cruel World«, 1994) je bil zvest založbi Virgin, zadnji izdelek pa je izšel pod okriljem založbe Stax/Concord. Zanj se je Ben združil z blues legendo Charlieom Musselwhiteom, Get Up! pa je sad njunega sodelovanja. Album, ki je zorel od leta 1997, ko sta Harper in Musselwhite soustvarjala »Burning Hell« Johna Lee Hookerja, je izšel 30. januarja.

Direktivo je tokrat prevzel Harper, ki je avtor oziroma soavtor večine skladb. Njihov izbor je idealen za Musselwhitea, ki pozna blues v obeh ekstremnih formah. Odraščal je v Mississippiju, kjer je spoznal njegovo surovo plat, kasneje pa je sooblikoval čikaško različico. Začetna pesem Don’t Look Twice se, iz uvodnega akustičnega dela v stilu Delta bluesa, razvije v globoko inštrumentalno zgodbo in preko rock linij napove energično in električno plat izdelka. Enostavni dodatki, kot so ploski rok, v skladbi We Can’t End This Way, se odlično prepletejo z gospelskim petjem zbora in že na začetku, na zabaven in igriv način, prekinejo tok električnega bluesa. Preobrat se zgodi že z naslednjo pesmijo I Don’t Believe A Word You Say, ki predstavlja vrhunec eksplozivnosti in presenečenje sodelovanja. Linije spominjajo na Benovo delo z Relentless 7, Musselwhite pa se tokrat izkaže kot idealen partner, ki z ustno harmoniko odlično parira umazanemu zvoku kitare. Čisti akustični momenti so redki, kadar se pojavijo pa zvenijo nežno, subtilno, iskreno in obupano. Zdi se, kot da Harper izredno dobro razume vsebino, ki jo pripoveduje. V teh priložnostih pride do izraza njegov transcendenten glas, ki z vsakih dihom v orglice dobi dodatno dimenzijo. Osebnost in ranljivost sta pač močno povezani z bluesom in »Get Up!« takšno ime ne nosi brez razloga. Sodelovanje ne pomeni tekmovanja inštrumentov, prisotnost kitare in ustne harmonike je enakopravna. Medtem ko Harper narekuje tempo iz ozadja, Musselwhite drži blues melodijo.

Izdelek kot je »Get Up!« zahteva izkušnje, talent in hrbtenico. Prepletanje naštetega z idejami in njihovo izvedbo lahko v medgeneracijskem sodelovanju pomeni počivanje na lovorikah enega zaradi uspeha drugega. V tem primeru se to ni zgodilo. Zdi se, kot da je Harper v Musselwhiteu našel sorodno dušo, podcenjenega virtuoza, ki je brez žrtvovanja glasbene kvalitete bil sposoben prodreti mimo tradicije. Neverjetna kemija, ki je med njima, rezultira v 40 minutah odličnega in napetega glasbenega krmiljenja, ki nebi obstajalo brez takšne kreativnosti in ustvarjalnega duha.

Album bo mogoče slišati danes (1. 2. 2013) na radiu Marš, v oddaji Glasbena idilika ob 17. uri.

Kaja Jezernik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: