Zadnji čas, da jih sliši Pete Tong: Kraak & Smaak ter Katja Šulc v Kinu Šiška

Kraak & Smaak

Ljubljana/Kino Šiška
24. 1. 2013 

Se še spominjate filma It’s all gone, Pete Tong? Inspirativna zgodba o didžeju, ki je zaradi nezdravega obnašanja na podivjanih tehno partijih oglušel, nato pa nadaljeval z glasbeno produkcijo, je razkrila temno plat sveta elektronskih ritmov, v katerem je človeško telo, predvsem pa bitje srca, podvrženo vplivnim, elektronsko ustvarjenim frekvencam. Zvokovni stroboskop elektronske glasbe je realnost sodobne glasbe; pa naj bo odnos »klasičnih« glasbenikov, ki izvabljajo zvoke iz analognih, »živih« inštrumentov, še tako podcenjevalen, je elektronika v zadnjih desetletjih postala neizbrisljiv del glasbene zgodovine. A ker je še danes tako, da producenti muzike ne ustvarjajo, ampak jo delajo, vrhunec ustvarjanja produciranja elektronike ni v studiu s programsko opremo in mešalnimi mizami, temveč v zmožnosti nastopanja v živo.

Koncert nizozemske elektro skupine Kraak & Smaak v Kinu Šiška je bil reprezentacija te sposobnosti. Večžanrska zasedba treh glasbenih producentov, ki so na koncu devetdesetih začeli kot remiksarji, zbudili pozornost Peta Tonga in nastopili na največjih glasbenih festivalih na svetu, medtem pa izdali štiri albume avtorske glasbe (enega pa menda zdaj pripravljajo), se sprehaja med soulom, funkom, loungeom, brekbeatom, houseom. Kraak & Smaak so v Ljubljani nastopili z gosti, s katerimi so se prelevili v živi bend (to radi poudarijo) in v prekratkem nastopu – čeprav je bila na oder prilepljena playlista, na kateri je pisalo 90 minut – preigrali vrsto elektronskih žanrov. Tokrat sta za elektronsko podlago skrbela le Wim Plug in Oscar de Jong, vokalista Berenice van Leer in Ivar Vermeulen, bobnar Joris Feirtag ter basist Alex Oele pa so dodali energetični pridih nastopa, ki je v plesnih ritmih močno razgibal stopničasto katedralo Kina Šiška. Ritimična elektronika je včasih preskočila iz hitrega menjavanja breakbeata v počasno melanholijo housea, v celoti pa je bil koncert ubran kot energični nastop tria z dodatkom. Ne glede na to, da njihova popiš elektronika, pri kateri več nisi ravno prepričan, ali nisi te ali one melodije slišal že nekje drugje, lahko postane na trenutke dolgočasna, ker je predvidljiva, pa je bila resnična zvezda ljubljanskega večera pevka Rose: ima izjemen žar in nadarjenost za nastopanje. Njen nastop je bil še dokaz več, da so producenti lahko le ozadje, pa naj si še tako prizadevajo za pozornost publike – saj nima pravega smisla zlivati litre vode po sebi, kot je počel mož za klaviaturami, in se delati, da tako divje nastopaš in se potiš in vse skupaj v curkih kaplja po klaviaturah, ob katerih poskakuješ, udarjaš po tipkah, tako kot je bilo opaziti tudi na odru Kina Šiška.

S svojim nastopom pa je bila odlična Katja Šulc, ki piše in poje svoje pesmi ob spremljavi elektronskih ritmov didžej operatorja Piera in analognih vložkov džezovskega trobentača Igorja Matkovića, ki zasedbi kot samotni analogni jezdec daje svežino in globino hkrati. Pomešan z glasom in besedo Katje Šulc, njenim vijačenjem in združevanjem analognega in digitalna pa ustvarja celostni trufazovski občutek in garbarekovski nordijski pridih. Zasedba Katje Šulc je lounge jazz za sodobne nočne predsobe, hotelske kavarne, lahko tudi zakajene bluz beznice.

Zadnji čas, da jih sliši Pete Tong.

Tekst/video/foto: Sveže sadje


Povezani članki: