Werefox: To leto mora biti leto lisice

Werefox

Vsi so v ustvarjanju glasbe svojo sled že pustili. Melée, vokal, Sašo Benko, kitara in vokal, Manuel Hahn, bas ter David Halb, bobni in vokal. Werefox. Tokrat bodo hipnotizirali po lisičje. Z očmi, repom in tistim kar jim pomeni največ, z glasbo. Združili so se zato, ker imajo še vedno veliko za povedati. Iz brloga bodo pokukali nič kaj zvito, ampak neposredno. Plod parjenja je mladič po imenu I Am Memory. Skotil se bo 10. januarja, v novi svet pa ga boste lahko v živo pospremili 17. januarja v Kinu Šiška.

Ime ste si nadeli po liku s knjige ruskega pisatelja Viktorja Pelevina, The Sacred Book Of The Werewolf. Glavni lik v tej knjigi je A Hu-Li/Werefox. Koliko se vam zdi pomemben izbor imena za band in v kakšnem smislu ga lahko le-to zaznamuje?

Melée: Pomembno je vsekakor zato, ker je to tisto, po čemer te prvič prepoznajo in te s tem identificirajo. Ne jemljemo pa ga do te mere resno, da smo povzeli celotno mitologijo. Všeč nam je, kako zveni in všeč nam je legenda, ki je za tem. Ampak ni vezano samo na knjigo, vezano je dejansko na cel kup tisočletja starih japonskih legend. Tudi Južnoameričani imajo nekaj podobnega. Torej to je manj znana različica tega, kar je vsem znano kot volkodlak. Lisicodlaki so malenkost bolj v senci, so pa toliko bolj zanimivi.

Sašo: Dolgo smo se odločali o tem, kakšno bi naj bilo ime banda. Nekaj smo že izbrali, pa smo potem videli na internetu, da že obstaja. Na primer Ravenous …

David: Je pa to dober trenutek, ker lahko pred rojstvom izbiraš ime.

Glavni lik, lisicodlaka A Hu-Li, za preživetje potrebuje ljudi kot življenjsko silo. Kaj je tisto kar navdihuje vas?

Melée: Najbolj očiten odgovor je seveda glasba, ker brez tega pač ne moremo in smo zato že tako dolgo v tem. Mislim, da bomo najverjetneje do konca na nek način povezani z njo. To je naša glavna »hrana«.

Sašo: Denar definitivno ni.

Kakšno pa je vaše mnenje o notranjih vezeh med literaturo in glasbo?

Melée: Mislim, da so lahko zelo zanimive in lahko eno oplaja drugo, ampak ne sme biti preveč očitno oziroma v razmerju ena proti ena. Ti moraš ponotranjiti stvar in jo »prevesti« v nek drug medij. Isto vprašanje se zastavlja pri filmu in literaturi, le da je tam vez mogoče malo bolj direktna. V prvi vrsti je to inspiracija, ne pa direktno prenašanje enega v drugo.

10. januarja izide vaš prvenec »I Am Memory«. Kako je nastal?

Sašo: Naslov je del besedila komada The Redneck Genius Story, ki otvori album. Ta je nastajal, ko sva z Melée začela in je bila zasedba še drugačna. Potem so se menjali člani in, ko smo se ustalili v tej zasedbi in izbrali ime, se je šele začelo ta pravo. Na začetku smo snemali demote za vse komade, potem smo posneli bobne in bas v studiu Metro in nato še na vse to posneli kitare, vokale in back-vokale v Beltincih v Ambasadi. Tako, da je bilo vse to razvlečeno nekje od maja pa do septembra. Ni bilo vse posneto v enem kosu, ampak v več eatapah, kakor smo si lahko vzeli čas.

Koliko časa ste potem že v tej zasedbi?

Manuel: Blizu dveh let.

Ste vmes dobivali nove ideje?

David: Ja, seveda. Postprodukcije je bilo veliko. Pri tem albumu je po mojem mnenju velika dodana vrednost to, da smo v bistvu delali najbolj zbrano in počasi. Tista sila včasih zelo vzame vrednost ali pa kvaliteto končnemu produktu. Niti ni produkt, ampak je bolj zajetje enega časa.

Melée: Work of art.

Kako pa je nastala likovna podoba? Kdo je njen avtor?

Melée: Avtor je Zoran Pungerčar, ki je z nami sodeloval že pri logotipu. Vprašali smo ga, če ga zanima iz tega razviti zgodbo. Zelo ga je zanimalo in mi smo mnenja, da mu je zelo dobro uspelo. Totalno je zagrabil ta mitološki aspekt in ga naredil po svoje. Tako nismo vezani na nobeno od legend, tudi nikjer ne vidiš lisicodlaka v tem smislu, vidiš pa male namige in detajle. Oči so seveda zelo pomembne, ker dejansko lisicodlakinja v romanu hipnotizira z repom. Po navadi se hipnotizira z očmi, tako da smo uporabili oboje kot neke vrste element, ki ponazarja to, da je glasba tista, ki naredi s človekom to, kar sicer naredi hipnoza.

Na kakšen način pa vi hipnotizirate občinstvo?

Melée: Jaz mislim, da bi to znali najboljše povedati oni.

Sašo: Mislim, da moramo najprej hipnotizirati sami sebe. Padeš v nek trans in ne premišljuješ, ampak se čisto prepustiš glasbi. To je najboljši občutek.

David: Ta trenutek je tudi pri poslušalcih verjetno tisti, v katerem jih lahko hipnotiziraš. Če lahko zaprejo oči in se prepustijo, smo dosegli svoje.

Album bo izšel pri založbi God Bless This Mess Records. Gre za manjšo založbo in verjetno vam ravno to omogoča večjo svobodo izražanja.

David: Stacionirani smo v Sloveniji in dejstva kot so ta, da veliki bandi oziroma po naši oceni veliki, prodajo po 600, 700, 800, maksimalno 1000 CD-jev v eni prodajni sezoni, pove veliko o tem, da nima veze, kje si. Odločitev, da tokrat sodelujemo z lokalno založbo, je v bistvu rezultat dobrega predhodnega dela. Pomen založbe rezultira v tem, koliko je nek band pripravljen delati. Slovenija je toliko obvladljiva, da če pet ljudi močno dela, se da veliko doseči. Če imaš veliko založbo, ki pri nas dejansko ne obstaja, ne pomaga nič, če si pri njej samo podpisan ali z njo kakorkoli povezan in nihče ne naredi nič. To ti nič ne pomaga.

Sašo: Dejstvo je tudi, da se je cela glasbena industrija zelo spremenila in da je treba ubrati drugačen pristop kot včasih. Ne smemo si delati iluzij, ker ti časi so mimo.

Pa se vam zdi, da se band lahko izgubi v svobodi?

Melée: Če je band mlad in neizkušen, ja. Ampak v našem primeru je to samo pozitivno zato, ker vemo kdo smo in kaj želimo.

David: Ta svoboda oziroma ta “izgubiti se” niti nima slabe konotacije, če veš, kdo si, veš, kaj boš govoril in kako boš to govoril. Prej sem želel izpostaviti, kaj je včasih pomenilo imeti založbo ali kdo se je odločil, da bo pod svoje okrilje vzel nekega umetnika. Če je skavt velike založbe v nekom videl, da lahko preko glasbe ustvari neka močna čustva in ujame tisti trenutek, je vedel, da bo z njim lahko ustvaril dobiček. Tega pa trenutno več ni.

V preteklosti ste sodelovali s Psycho-Path, Sphericube, Bekko, Lollobrigida, Manul, … V kolikšni meri so vas zaznamovale izkušnje iz teh bandov?

Manuel: V vsakem primeru te zaznamujejo in izoblikujejo.

Sašo: Tako. Verjetno tudi čisto podzavestno. Glede na to, da smo že vsi dolgo na sceni, nehote vpliva na tebe. Igraš v več različnih bandih, se naučiš dinamike znotraj njih, odnosov z ljudmi, … Biti v bandu je na nek način kot biti v relationshipu. Razumeti se moraš tako na osebni kot tudi na glasbeni ravni ter se prilagajati drug drugemu.

Melée: Vedno bolj ti postaja jasno, kaj želiš. Mislim, da smo najbližje tistemu, kar želimo delati ravno zdaj. Vse tisto, kar smo dali skozi, je koristno in ne zanikamo tega, da obstaja, ampak zdaj lahko »dihamo« na drug način in tudi tega se je treba naučiti.

Si želite stopiti iz sence preteklosti in se otresti nalepk, ki ste si jih pridelali z zasedbami, v katerih ste sodelovali?

Sašo: Seveda. Čeprav se mi zdi, da dosti mlajše generacije sploh ne poznajo recimo Psycho-Path. Jaz se v tem smislu sploh ne počutim obremenjenega.

David: Mislim, da niti ni potrebe po formulaciji sence preteklosti. Ravno o tem smo govorili. Učenje, rast, … to so rezultati preteklosti in na to smo lahko ponosni. Karkoli smo delali, lahko ocenimo samo zelo pozitivno in služi kot argument, da smo v preteklosti delali nekaj pametnega.

Kljub temu pa je to lahko dobra odskočna deska za predstavljanje novih idej z Werefox.

Melée: Bi si človek mislil, ampak jaz nimam občutka, da nam to ravno dosti pomaga. Mi smo v tem trenutku nov band in na ta način se moramo truditi in uveljavljati. Nekatera vrata so nam malo bolj odprta, ampak daleč od tega, da bi imelo to nek močen vpliv. Začetek je. Tako ga tudi dojemamo in jemljemo v zakup, da je potrebno veliko več narediti kot je bilo mogoče potrebno na koncu v bandih,  v katerih smo bili prej. Tam so se nekatere stvari dogajale že same od sebe, zdaj pa jih je pač treba narediti. Sam.

Kakšen je vaš odnos do prenašanja albumov s spleta?

David: Menim, da če te na tem zloglasnem črnem trgu ne prenašajo oziroma “kradejo”, potem ne obstajaš. Zato je moj osebni odnos do tega pozitiven in mislim, da je v odnosu do aktualnih cen cdjev, kjer bi, če bi želel vse kupiti po legalni poti, bankrotiral, to čisto OK.

Bo vaš album mogoče prenesti brezplačno?

David: Zelo verjetno ja.

Melée: Odločiti smo se, da bomo to prepustili odgovornosti in dostojanstvu tistih, ki bodo imeli to možnost. Pay what you want varianta. Dejansko nas to tudi veliko stane, ker moramo stroške pokriti iz lastnih žepov. Tisti, ki znajo ceniti vloženo delo, bodo najverjetneje nekaj prispevali. Zagotovo pa jih bo tudi zelo dosti izkoristilo možnost in si album preneslo zastonj. Se bo pa vsaj glasba slišala.

Sašo: V vsakem primeru bo nekdo zadevo dal na internet. Na ta način dobiš tudi koga, ki bo stvar preposlušal in prišel na koncert, brez da bi prej band poznal.

Kakšen je vaš pogled na izdajanje albumov zgolj v elektronski obliki?

David: Mislim, da lahko odgovorim v imenu vseh. Če album izdaš zgolj v elektronski obliki, pomeni, da izgubiš stik. Včasih smo vsi občudovali tisti trenutek, ko si cd lahko vzel v roke, ga odprl, prelistal knjižico, prebral tekst, … Fizična oblika plošče ti ponudi veliko večjo izkušnjo, zato mislim, da mora vsako izdajo spremljati tudi fizični cd. In še en velik dejavnik je pri tem. Artwork experience. Vsa konceptualna umetnost, ki sodi zraven in podpre album, je zgolj zelo pozitiven dodatek.

Melée: Nobenega odnosa nimaš do nekih mp3-jev, ki jih imaš na računalniku. Mi smo band, ki mu je ta komponenta zelo pomembna. To se bo videlo tudi na promocijskem koncertu v Kinu Šiška. Zanj sodelujemo z določenimi vizualnimi umetniki, ki bodo podkrepili naš nastop in nam dodali scenografijo. Ne samo zaradi ljudi, ampak tudi zaradi nas, ker imaš občutek, da je oder nek magical place, kar dejansko je, ampak se to še dodatno poudari z nekim artworkom.

Sašo: Digitalno downloudanje pomeni preobilico vsega in vse kar te loči od naslednjega albuma, je samo še en klik.

Potem menite, da vizualna podoba na koncertih doprinese k doživetju. Kako pa je z videi?

Melée: Tudi. To je en drug vizualni aspekt.

David: Seveda. To je umetnost v neki drugi obliki. Nekdo bi lahko rekel, da se da videospot danes posneti že zelo enostavno, ampak niti ne govorimo o sami tehnični produkciji. Ta je lahko vrhunska, pa ni nobenega ozadja. To, da skonstruiraš nek svet v malem in ga posnameš, je pa veliko vredno. Zato se mi na tem mestu videi zdijo zelo pomembna komponenta, čeprav je trend tak, da se jih dela dosti manj. Vsaj v indie sferi. Mislim, da bi se jih lahko več. Naš cilj je, da jih letos naredimo še nekaj, vsaj enega ali dva, in s tem nameravamo nadaljevati tudi v prihodnosti.

Omenil si indie sfero. Se smatrate kot indie band?

David: Ne govorim o indie žanru, ampak o konceptu dela. Se pravi indie v smislu, da nismo zavezani neki založbi ali striktno nekemu žanru. V tem smislu se smatramo za indie band. God beware of hipster indie! J

V Sloveniji pravzaprav o nekih slavnih zasedbah ne moremo govoriti. Pa vendar, kje vidite mejo med izpostavljanjem nekega banda javnosti z namenom širjenja sporočila in ohranjanjem kredibilnosti?

Melée: Če se poznaš, ti je ta meja itak jasna in o njej ne rabiš niti razmišljati. Govorimo z vsemi, ki želijo govoriti z nami. V sklopu tega smo seveda pripravljeni našo vizualno podobo dati na razpolago, ampak v sklopu tega, kar je najbolj bistveno, glasbe. Če je to, kar se pojavi v medijih, povezano z glasbo, fajn, če pa nas želijo za kaj drugega, pa bi jaz zelo premislila, za kaj oz. v kakšnem kontekstu bi nas želeli »uporabiti«. Mi smo javne osebe z vidika glasbe, ki jo delamo, ne pa kar se tiče drugih aspektov naših življenj. Tisti drugi del naše eksistence pa načeloma naj ne bi bil predmet interesa.

David: Stvar je v tem, da se je v zadnjem času spregledala pomembnost tega, da se izpostavlja rezultat oz. umetniško delo. Izpostavlja se vse okrog, tisto, kar je pa referenca tega izpostavljenega, se pa zelo redko izpostavi in se potem včasih prodaja tudi smeti. Predvsem je pa problem tega časa ta, da je kritičnost zelo padla.

Mislite, da zaslužek lahko ustvari pritisk nad tem, kar počnete?

Melée: Jaz mislim, da nad nami ne. Mogoče tudi zaradi tega, ker smo v tem že res dolgo in vemo, kaj od tega želimo. Želimo tisti občutek svobode, ki ti ga lahko da samo ustvarjanje umetnosti v kakršnikoli obliki že. Če bi s tem želeli služiti, bi se stvari že prej lotili drugače. Ravno zaradi tega nočemo, da nam to kakorkoli omejuje to izkušnjo svobode. S podrejanjem bi izgubili možnost, da se počutimo res dobro. No way! Ta svoboda je vredna dosti več. Je pa lepo, če se ti stvari vsaj povrnejo. To bi bilo krasno. Zaenkrat smo v takem skupinskem megaminusu kar se tiče vložka, ampak tako pač je.

Manuel: Predvsem smo realni in si ne delamo utvar.

David: Velikokrat se postavi vprašanje, kako postaviti ceno. Mislim, da v resnici niti nista vprašanje cena in dobiček. Treba je sicer oblikovati neke poslovne modele, ampak menim, da je spoštljivo do sebe, da znaš ovrednotiti svoje delo. To seveda vključuje tudi nekaj matematične kalkulacije o vloženem denarju, kar potem čisto pošteno rezultira v ceni za album in koncertno karto. Kot je povedal Manuel, v tem smislu smo popolnoma realni. Nekaj si obetamo, ne obetamo si pa nečesa, za kar vemo, da ne bomo mogli doseči.

17. januarja boste v Kinu Šiška predstavili svoj prvenec »I Am Memory«. Kaj si lahko obetamo od koncerta?

Melée: Večdimenzionalno izkušnjo. Glasba bo definitivno v ospredju, mislim, da bo energija, ki je zajeta na albumu, sigurno prišla do izraza. Dodane bodo vizualije, ki bodo to podkrepile. Imamo pa tudi zelo zanimivo podporo, posebnega gosta Scotta McClouda iz nekoč in upam, da še danes zelo znanih Girls Against Boys oziroma zdaj ima svoj drugi band Paramount Styles. Scott bo imel svoj set kot neke vrste uvod v naš koncert, s kitaro in vokalom pa se nam bo pridružil tudi na koncu. Za nas bo to neke vrste »rajanje«. To je naša proslava te plate.

David: Lahko pa že oznanimo, da smo točno za ta koncert naredili dve priredbi. Izbrali smo zelo divji komad od 13th Floor Elevators, ki ga bomo tudi zelo divje odigrali, naslov je You’re Gonna Miss Me in še priredbo od Girls Against Boys, The Come Down, z njihove zadnje uradno izdane plate.

Kakšno pa je po vašem mnenju idealno poslušalstvo?

David: Sproščeno.

Melée: In odprto.

Sašo: Dobro je, če niso cel čas za šankom in se pogovarjajo. Važno je, da poslušajo.

David: Zelo težko je igrati pred občinstvom, za katerega veš, da ima pričakovanja. Pošteno pričakovanje se mi zdi to, da nekomu pustiš, da pokaže, kaj je. In na to računamo.

Na obeh relacijah?

Melée: Seveda. Energija mora priti z obeh strani. Mi nismo tam zato, da bi posrkali energijo občinstva, ampak tudi obratno se naj ne bi zgodilo. Na obeh straneh se mora nekaj zgoditi in potem v preseku nastane en tak lep clash, en tak lep ognjemet in od tega imamo oboji nekaj. Tudi mrtvo občinstvo, takih izkušenj imamo namreč tudi nekaj, nam ni problem. Mi se »hranimo« drug z drugim in imamo na odru še vedno dober feeling, ampak idealno je, če se krog sklene. Za to pa moraš imeti sproščeno in odprto občinstvo, ki je na koncert prišlo uživat. To sproščenost bomo v Kinu Šiška mogoče vzpodbudili tudi z domačim žganjem J.

David: Prvih, recimo 40, obiskovalcev bo dobilo welcome drink v posebnih Werefox čašicah, ki so jih iz ilovice izdelali v domači lončarnici.

Melée: Če poslušaš Werefox, moraš že malo biti za trše pijače.

Je to omama za vaše poslušalce?

Melée: Ne. Eno žganje na začetku te lahko ravno prav pripravi na to, kar te čaka.

Kako pa bi sicer ocenili svojo sposobnost izvajanja na nastopih v živo?

Melée: Po več kot desetletju in pol igranja v živo imamo kar dosti izkušenj in znamo streči tej zadevi.

Kateri so najljubši bandi, s katerimi ste si delili oder?

David: Jaz sem imel to čast, da sem igral pred Massive Attack in to mi je tudi najljubši band, s katerim sem si delil oder.

Melée: Queens Of The Stone Age so sigurno eden od njih. Tudi Faith No More so bili zelo prijazni in prijetni. Pa Girls Against Boys, s katerimi smo bili na turneji. To bi z veseljem še kdaj ponovili, za kar obstaja tudi realna možnost. Če se bo zgodilo to, kar se zaenkrat samo še šušlja, da bo izšla nova plošča in bodo šli na turnejo, jih bomo vsaj na delu le-te gotovo spremljali.

Pomeni to začetek spogledovanja s tujino?

Melée: Seveda. Mi smo vedno usmerjeni na vse strani hkrati in ne samo na prostor, v katerem se trenutno nahajamo.

David: Dobro je to, da muzika ne pozna toliko meja.

Lahko izpostavite nekaj glasbenikov, ki so v glasbenem smislu vplivali na vas?

Sašo: Ogromno jih je. Mogoče bi izpostavil Neila Younga. On je legenda in do njega imam veliko spoštovanje. Že 50 let počne to, kar želi in tako rekoč ne jebe žive sile.

David: Tudi z moje strani Neil Young. Velik vpliv name je imel tudi Thom Yorke in zasedba Radiohead. Pa Grace Jones.

Manuel: V vsakem primeru so imeli našteti tudi name velik vpliv.

Melée: David Bowie in Sonic Youth.

Kateri glasbeni izdelki so vas navdušili v zadnjem času?

Melée: Wild Beasts so krasen band. Izpostavila bi tudi Eriko M. Anderson. Zdaj ima band EMA, katerega prvenec Past Life Martyred Saints me je precej navdušil. Preverila sem jih tudi v živo in ja, ona je ena tistih starih duš, ki ustvarjajo brezčasno glasbo.

David: Pa Mark Lanegan. V zadnjem času so me »odpihnili« Grinderman.

Sašo: Super mi je nova plata od Swans, na splošno pa PJ Harvey.

Kakšni so vaši načrti v tem novem svetu po koncu sveta?

David: Fajn je, da smo ga preživeli. Želim si, da bi medijski svet presegel število koncev sveta od lani, ker mislim, da jih je bilo lansko leto največ doslej. In seveda veliko koncertov ter dela na novih komadih.

Sašo: Če moji starši berejo intervju, bi rad povedal, da bi letos rad diplomiral.

Melée: To leto mora biti leto lisice. S to plato smo napisali soundtrack za konec sveta, ki se ni zgodil in zdaj ga bomo pač živeli do konca 2013. To pomeni biti čim več na odru. Ker pa imamo že toliko nastavkov za novo plato, je plan ta, da jih v drugi polovici leta začnemo postavljati skupaj v neke bolj končne oblike.

Glede na to, da je vaše ime povezano z zgodbo, če bi je bilo danes konec, kakšen bi bil njen nauk?

Melée: Nismo mi do te mere didaktično naravnani. Nauk te zgodbe bi bil, da moraš vedno vzeti toliko, kolikor si pripravljen vrniti.

David: In da ti ni žal za odločitve v preteklosti.

Kaja Jezernik

Povezani članki:

Značke: