Van Morrison – Born To Sing

Van Morrison – Born To Sing

2012,  No Plan B, Exile / Dallas 

Van The Man … prvič sem za njega slišal v svojih rosnih letih ob premieri filma The Last Waltz skupine The Band. Njegova izvedba sklade Caravan z albuma Moondance me je dobesedno prilepila na sedež stare kinodvorane. Od takrat naprej je Van Morrison na posebnem mestu mojega glasbenega dojemanja. Zagotovo je posebnež svoje vrste. Njegovo preziranje glasbene industrije se čuti še danes, ko mogoče to ni več potrebno. V svoji karieri je dosegel status, ki mu dopušča umirjeno delovanje po svojih pravilih in vzorcih, ki si jih je v svoji dolgoletni karieri vedno postavljal sam. Je verjetno eden redkih brezkompromisnih borcev za »čisto« glasbo, brez vpletanja drugih motečih dejavnikov. Takšna je tudi njegova glasba. Še vedno ostaja zvest izročilu soula, jazza, bluesa, keltske glasbe in to vpleta v svoje skladbe. Zameriti mu ne gre niti podobnosti zadnjih nekaj plošč, ko se do neke mere vrti v istem avtorskem krogu. Gre enostavno za songe, katerih najmočnejši moment je vsekakor izredna interpretacijska moč Vana Morrisona. Je eden redkih, ki uspe to svojo energijo na poslušalca preliti tudi preko studijskih plošč. Njegovi koncerti so itak posebna zgodba. Vanov izrazito pripovedni glas je z leti potemnel, kar daje njegovi izpovedni interpretaciji še dodatno moč in energijo.

Skladbe na njegovi zadnji plošči Born To Sing: No Plan B so preplet hitrih in počasnih zgodbic, ki odražajo Vanov pogled na različne teme, kot so življenje, ljubezen, prijateljstvo in podobno. Za ta zadnji izdelek si je Van vzel nekoliko več časa, saj je od njegovega zadnjega studijskega dela Keep It Simple minilo nekaj več kot štiri leta. Znano je, da je Van svoje skladbe večkrat delal impulzivno, brez večjih priprav in aranžiranj. Videti je, da si je tokrat vzel nekoliko več časa ravno za aranžiranje skladb. Plošča zveni izredno polno, je polna lepih, drobnih aranžmajskih momentov, ki sicer na prvi moment dokaj monotono glasbo dela izredno zanimivo in prijetno. Plošča se začenja z reddingovsko Open The Door (To Your Heart), klasično ljubezensko skladbico. Goin’ Down To Monte Carlo je klasična morrisonovska melodija, ki spominja na njegovo marsikatero skladbo. Naslovno Born To Sing je moč razumeti kot njegovo avtobiografsko delo in govori o njegovih začetkih. Tudi glasba je na nek način posvetilo njenim začetkom in nas vrača nekje v zgodnje neworleanško obdobje. Krasna End Of The Rainbow se preliva v edino starejšo stvar na albumu, skladbo Close Enough For Jazz. Skladbo je Van posnel že za album To Long In Exile leta 1993, takrat sicer v instrumentalni izvedbi. Tokrat ji je dodal besedilo in jo na novo posnel. Svojo družbeno kritičnost, po kateri je Van znan že ves čas svoje kariere, je izrazil v verjetno najboljši skladbi albuma If In Money We Trust, v kateri na enostaven način in jasno govori o rečeh, okrog katerih se vrti ves svet. Pagan Heart je klasičen blues, morda tudi posvetilo njegovemu velikemu prijatelju Johnu Lee Hookerju. Album, ki traja približno eno uro, pa zaključuje klasična morrisonovska Educating Archie.

Van Morrison na svojih zadnjih nekaj ploščah zveni dokaj podobno. Skladbe so v glavnem napisane v podobnih harmonskih in ritmičnih vzorcih. To zagotovo ni pohvalno in verjetno pomeni, da se Van še vedno najbolj zanaša na svojo interpretacijsko izpovedno moč, saj s svojim petjem vliva življenje skladbam, ki bi mogoče v kakšnem drugem okolju zvenele dokaj banalno. Kljub temu, pa se lahko vedno veselimo in pričakujemo Vanovo naslednjo ploščo.

Iztok Rodež

Povezani članki: