Rudi Bučar & Istrabend

Rudi Bučar & Istrabend

2012, Celinka

Istra. Oljke, fige, kamen, izsušena zemlja. Že ekološka škatlica v sivih tonih, med katero je zataknjen disk, nam zelo prepričljivo (vnovič) potrdi te vsem tako znane asociacije na Istro, hkrati pa nas obda z nitmi nekega drugega časa, v katerega nas zapeljivo vabi. In premami …

Tretja plošča Rudija Bučarja je posebna že zato, ker nima naslova. Je pa svojemu imenu dodal še Istrabend, ki ga sestavljajo Janez Dovč (harmonika), Goran Krmac (tuba), David Morgan (bobni, tolkala) in Mitja Bobič (trobente), kot gostje pa se jim pridružijo tudi člani klape Lungomare iz Umaga, ki obogatijo istrsko ljudsko pesem 3 X 7 in pesem Trajna. V glasbi prevladuje istrski duh, saj je priredil pet ljudskih pesmi, ki se zlijejo skupaj z avtorskimi, Naj traja, pesem, ki je zmagala na Slovenski popevki leta 2011, pa ostaja skrita in se zvočno najbolj odmika od ostalih, saj je Rudijeva interpretacija ne le izjemno doživeta, temveč že skorajda meji na šepetanje. Podlago njegovemu vokalu, ki je v ospredju, dajejo tolkala, med njiju pa se nežno vrine harmonika. A vendar ima največjo vlogo v tej pesmi tišina, ker bi brez nje pesem ne bila tako … strastna, nežna, mehka.

Tudi sicer harmonika tekom vseh pesmi ostaja, poleg vokala, v središču in v pesmih živahnejših ritmov uspe pričarati tisti pravi istrski veseljaški duh, tiste čutnejše pa obda z mehkobo in toplino. Trobenta ima podobno vlogo, tolkala in bobni so se umaknili v ozadje, tuba pa predstavlja osnovo, na kateri so pesmi grajene. Plošča pravzaprav ves čas prehaja med dvema že prej omenjenima poloma. A ne le med njima. Tudi med Rudijevim čutnim interpretiranjem in vse močnejšim stopnjevanjem do jeznega vrhunca v Mama Piero me toca, med besedili in “scati”, ki popestrijo marsikatero pesem, med slovenščino in italijanščino …

Sonce sije je nekoliko rockersko, Vstala Primorska/O, bella ciao pa šansonjersko obarvana, medtem ko ima Še malo značilnosti valčka, ki mu primeša nekaj bluesa, Wana je lbezen pa je nova različica pesmi Lepo je imeti rad. Vendar kljub temu osnova ostajajo istrski napevi, s katerimi Rudiju uspe pričarati atmosfero, tako drugačno od te, ki trenutno vlada svetu. V poslušalcu mu uspe vzbuditi čut za lepoto in v njemu prebuditi dobroto. Ga očistiti zlih misli in ga vrniti med ozke tlakovane uličice … med spomine, ki v srce ne zarežejo le bolečine …

Tudi zato je plošča preprosto zapeljiva, in ne le zaradi Rudijevega božajočega vokala, ne le zaradi prepletanja istrskega izročila s popom in drugimi glasbenimi zvrstmi. Temveč preprosto zato, ker zveni iskreno. Staro, a vendar novo. In dotakne se nas, ko najmanj pričakujemo. Je zelo poljudna, a daleč, daleč od cenenosti, saj na zelo zrel način uspe spojiti ustvarjanje umetnikovega dojemanja sveta in poustvarjanje davnega izročila, kateremu pa v prvi vrsti pristopa s spoštovanjem.

Nina Novak

Povezani članki: