Malunca – Klaviatura lastovk

Malunca - Klaviatura lastovk

2012, ZKP RTV Slovenija

Ploščo dua Malunca sem opazila že spomladi, pozornost pa mi je pritegnila njena vizualna podoba. A sem nanjo kaj kmalu povsem pozabila, vse dokler mi ime ni ponovno prišlo na pot in se mi v vsej svoji veličini razkrilo skozi pogovor s prijateljičino kolegico, ki je pred časom organizirala njun koncert. Duo Malunca sestavljata kitarist Matic Smolnikar in pevka Laura Zafred, ki marsikatero izmed skladb še dodatno obogati s (solistično) temo na violini ali kakšnim drugim pripomočkom. Dobesedno pripomočkom, saj Laura zelo muzikalično igra celo na predmete, ki jih uporabljajo šivilje … na primer škarje.

Verjetno je prelomnico njunega ustvarjanja zapisalo povabilo, ki sta ga dobila leta 2005. Takrat sta uglasbita Sinoptični sonet in Naravni red stvari pisatelja, publicista, prevajalca, novinarja, urednika, predvsem pa pesnika Cirila Zlobca, ki je znan po liričnih in čustvenih pesmih, za katere navdih nedvomno črpa tudi iz svoje življenjske tragedije. In takrat je v prvih naznakah začela nastajati tudi plošča Klaviatura lastovk, ki predstavlja nekakšen poetični pregled del Cirila Zlobca. Vsebuje deset pesmi, ki sta jih Matic in Laura zagotovo uglasbila zelo premišljeno, kar pa nikakor ne pomeni preračunljivo ali mehansko. Celo nasprotno. Čuti se, da nista hlepela po cilju, temveč ju je veselila pot. Tej sta se povsem predala in posvetila, kar potrjujejo mnoge malenkosti, ki se poslušalcu razkrijejo šele ob pozornemu poslušanju. Ga navdušujejo, nagovarjajo, zazibajo v sanje.

Čeprav sta se omejila le na kitaro in vokal, njune kompozicije še zdaleč niso dolgočasne ali monotone. Vsaka ima v sebi svojo zgodbo, vsaka izpriča svoja čustva, vsaka je slogovno drugačna. Kompozicijsko se opirajo na pristope, ki jih uporabljajo skladatelji klasične glasbe, vendar to strogost zelo pretanjeno razbijeta z elementi bossa nove, valčka, tanga in drugih. Ploščo odlikuje tudi popolno prežemanje glasbe z besedili, kar se še posebno občuti v delu »… in padal, vstajal, padal …« v pesmi Pobeglo otroštvo, ki jo nadgradita tudi z žvižganjem. Med drugim. Sinoptični sonet pa je z zelo izvirno rešitvijo teme v ritmu bossa nove, ki je hkrati leitmotiv, morda celo ena najmočnejših skladb. Ta je nekoliko razigrana, otroško razposajena, a istočasno mirna in zadržna. Medtem pa violinski solistični vložek v pesem Preveč sem žejna vnese kanček ljudske atmosfere, kazoo pa dinamičnost v Nori orkester. Tudi Laurine interpretacije so čutne in vokalno čiste.

Pomembno vlogo pa ima tudi tišina, ki jo mnogi ne smatrajo za zvok, a to vendarle je. Če bi ne bilo tišine, tudi bogastvo zvokov ne bi prišlo do izraza. In prepričana sem, da sta Matic in Laura to vedela, saj je očarljivost te plošče prav v izredni decentnosti. Njuna glasba nikakor ni vsiljiva, zato jo nepozoren poslušalec žal zlahka spregleda, tistim drugim pa bo prav zaradi tega prirasla k srcu. In začeli bodo slišati, ne le poslušati, kar glasba, ne nazadnje, tudi zasluži. In hkrati zahteva.

Ta plošča … ta plošča je brezhibna. Preprosto je nemogoče najti kakšno zamero ali pomanjkljivost. In po zelo dolgem času ostaja edina, ki me je uspela ganiti. Žal pa bo zaradi nekomercialnih pristopov verjetno s strani večine spregledana, vendar gre brez kančka dvoma za visoko umetnost. Za popolno prežemanje kakovostne poezije enega največjih mojstrov slovenske besede in kakovostne glasbe, ki kljub minimalistični zasnovi ostaja polna. Tisto, kar pa me najbolj navdušuje, je, da iz te glasbe veje velika mera spoštljivosti. In prav zato je zame Klaviatura lastovk brez najmanjšega zadržka najboljša plošča, ki je izšla v preteklem letu, Malunca pa duo, od katerega še zelo veliko pričakujem.

 

Nina Novak

Povezani članki: