Lana Del Rey – Born to Die (The Paradise Edition)

Lana Del Rey - Born to Die (The Paradise Edition)

2012, Interscope Records / Universal Music Slovenia

Lana Del Rey je v zobato kolesje glasbene industrije nekoliko vidneje vstopila na začetku preteklega leta, ko je izdala svoj drugi album z naslovom Born to Die (prvi album – le digitalna izdaja – je izšel pod imenom Lana Del Ray (z a!) a.k.a. Lizzy Grant), na katerem je z melodramatično produkcijo in provokativnimi besedili poskrbela za deljena mnenja poslušalcev. Nekateri jo imajo zgolj za marioneto velike založbe, ki brez posebnega glasbenega znanja le provocira, drugi jo kujejo v zvezde, ravno takšna kombinacija pa je po navadi zagotovilo za globalni uspeh. Atmosfera albuma je sicer vseskozi v polju otožnosti, ki se še dodatno potencira z Laninim nizkim vokalom, znotraj pesmi pa vseeno skriva multižanrskost od soula, popa, indie rocka, elektronike in cinematičnih zvokov. Sama celoten skupek rada označi kot Hollywood sadcore, na katerega so vplivali Britney Spears, Elvis Presley in Antony and the Johnsons.

Ker je treba železo kovati, dokler je vroče, je pred novim letom izšlo še osem pesmi pod naslovom Paradise, ki niso zasedle celotnega albuma, temveč le EP. Večjega glasbenega odmika od zmagovite formule ni opaziti, saj Lana še vedno pluje med melodičnimi baladami, v katerih z godalno sekcijo doda pridih filmskih zvokov, s svojim prepoznavnim vokalom in nekoliko šepetajočo ter neartikulirano izgovorjavo pa tudi dobro mero dramatičnosti in blag vonj po zatohlem podtalju. Tudi sicer je inštrumentalna komponenta precej bogata, saj osnovnim inštrumentom družbo često delajo tudi piano, tolkala, flavta, rog, zvončki ter nekoliko nevsakdanje klaviature. Lana Del Rey je tudi avtorica ali soavtorica velike večine pesmi, priredila je le čutno odpeto Blue Velvet, ki so jo pred dobrega pol stoletja izvajali The Clovers, leta 1986 pa je izvedbo Bobbyja Vintona v istoimenskem filmu uporabil tudi kultni režiser David Lynch.

Vsled opisanega vsekakor ne gre za instant popevkarico, ki bi jo izvrgel kakšen nebodigatreba resničnostni show, temveč za precej zrelo glasbenico z jasno vizijo o svojem delu in liku.

Jurij Bizjak

Povezani članki: