Tinkara Kovač in predstavitev albuma Rastemo

Tinkara Kovač

Ljubljana / Klub CD
19. 12. 2012

Kljub mladosti že stara znanka slovenskih glasbenih odrov si je za osrednji predstavitveni prostor novega glasbenega projekta, albuma priredb Rastemo, izbrala najmanjši oder Cankarjevega doma. »Raje bi rekla, da me je odkrila mama« je na povedano Jureta Longyke, tokrat v vlogi pogovornega povezovalca koncerta, da je njen talent prvi prepoznal Bojan Adamič (op. na festivalu Veseli tobogan leta 1988), odgovorila Tinkara Kovač. Po nastopu leto pozneje na še zadnjem jugoslovanskem otroškem glasbenem festivalu Djeca pjevaju hitove sta jo starša v želji po izživetju otroštva umaknila z odrov. A ni bilo potrebno skrbeti, da se Tinkara s svojim talentom slej ko prej ne bi vrnila na glasbene odre, obogatena s široko glasbeno izobrazbo segajočo vse od solo petja, igranja flavte v mladinskem pihalnem orkestru, do udeležbe na tečaju za jazz harmonijo in petje. Leta 1997, pri 19. letih, je izdala prvenec Ne odhaja poletje (z uspešnicami Veter z jugaZnam živet (na tleh) in Ne odhaja poletje), kateremu je sledil album Košček neba (1999; Med zemljo in zrakomSpezzacuoriKjer ste vi (kaj tu dogaja) in Na robu kroga (2001; Slepa srečaSonce v očehIn sta šla), katerega je predstavila na prvem od šestih letnih zaporednih koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Leta 2004 sta sledila še albuma Enigma in 2007 aQa, potem pa se je Tinkara, z izjemo koncerta v Kinu Šiški konec leta 2009, umaknila iz širšega slovenskega glasbenega prostora.

Album priredb jugoslovanske glasbe tako predstavlja nekakšno vrnitev na glasbeno prizorišče, čeravno se ga je Tinkara otepala saj ima, kot pravi, preveč idej za lasten material, ki sicer že nastaja in naj bi se na plošči znašel v prihodnjem letu. Direktor založbe Dallas Records Goran Lisica-Fox jo je v projekt prepričal šele z omembo producentskega imena Iztoka Turka, podpisanega pod številne glasbene izdelke jugoslovanske in slovenske popularne glasbe (Laibach, Videosex, itd.), s katerim je Tinkara že dalj časa želela sodelovati. Nastal je glasbeni izdelek, ki ga na eni strani druži ozemlje nekoč skupne države in na drugi strani razdružuje vsebinsko širok izbor skladb najrazličnejših izvajalec (od skupine Srce, Petra Lovšina, Bajage, Indexov, Smakov, Marka Breclja, Janija Kovačiča do Bončine Benča), ki segajo od preproste ljubezenske tematike (Ti se ljubišEn majhen poljub) do zahtevnejših, tudi družbeno aktualnih tematik (SenceJe to resRastemoNič novega pod mesecem – pri katerem je sodeloval ženski pevski zbor Kombinat). Album, na katerem je imela končno besedo pri izbiri skladb, kot je povedala Tinkara sama, ker pač ne more izvajati skladb, v katere ne verjame, tako morda povzroča vprašanje o konceptualnosti, a zaradi producentske note, pevskih in siceršnjih glasbenih predelav in aranžmajev v izvedbi Tinkare deluje kot celota ter zveni izredno dobro.  

V skoraj polnem Klubu CD smo z vmesnimi pogovornimi prekinitvami slišali večino pesmi z albuma, v drugem delu pa sklop uspešnic. Pri izvedbi skladbe Nič novega pod mesecem, ki jo je napisal Jani Kovačič, se ji je prvič po snemanju v studiu pridružil tudi pevski zbor Kombinat, ki tokrat ni želel zapeti Pesem upora kantavtorice Ksenije Jus, saj ga je bilo dva dni kasneje, v petek (op. 21. decembra), mogoče slišati pod mirnim in milim ljubljanskim in slovenskim nebom. Tinkara je z zasedbo (Marko Stropnik, solo kitara; Marko Verbič, akustična in električna kitara; Denis Scher, baskitara, Dorian Granda, bobni in Andrea F, tonski mojster) znova pokazala izjemno vokalno in flavtistične znanje, ki v živo zveni enako ali bolje kot na posnetkih, ter glasbeno vodstvo na odru dobro stoječi rockovski zasedbi, ki si zelo očitno želi več živega igranja njene muzike. Enako kot občinstvo, ki ga je Tinkara po koncu drugega podaljška, ob pol polnoči, vendarle spustila domov, čeprav bi mi in ostali člani benda še, a rastoče bitje v njenem trebuhu zahteva svoj počitek.

Tekst: Polona Černič
Foto: Ines Železnikar

 

Povezani članki: