The Lumineers – The Lumineers

The Lumineers – The Lumineers

2012, Dualtone / Universal Music Slovenia

Naj še kdo reče, da vrnitev h koreninam ni v modi. Kaj sicer lahko ponudi zgodovina? Zgleda, kot da se iz nje le stežka učimo, saj jo ne nazadnje tako radi ponavljamo do potankosti, pa še zmeraj pričakujemo drugačen rezultat. The Lumineers gredo ščepec dlje. Wesley Schultz in Jeremiah Fraites poznata ameriške sanje iz New York obdobja, ki pa se je izkazalo za prevelik zalogaj – ne le za denarnico. Obljubljena dežela je zanju postal Denver. Po prebiranju lokalnega ‘Salomonovega’ najdeta manjkajoč člen v čelistki Neyli Pekarek in prične se klasična zgodba indie pop skupine iz ameriškega zahoda tipa: najdi solidne člane za skupino – zapri se v kočo (ali podstrešje) – izlij srce ob pomoči rustikalnih instrumentov – upaj na uspeh.

Ni stvari, ki je ta paket veseljaškega indie folk zvoka ne vključuje: vsi trije so glasbeniki, ki se vsaj v osnovah spoznajo na kitaro, banjo, mandolino, ksilofončke in druga priročna tolkala, čelo, klavir, seveda pa ne manjka raznobarvnih vokalov. Za preostalo v živo poskrbijo Stelth Ulvang, Ben Wahamaki in Maxwell Hughes. In v čem je svežina, ki jo na prvo žogo generični Američani prinašajo? V preprostosti, ki na njihovem istoimenskem prvem albumu zveni celo bolj pristno, kot je zvenel prvenec njihovih britanskih rojakov Mumford & Sons. Paradni konj je razigrana in lahkotna ljubezenska serenada Ho Hey. Vzklikanje in trk na prvo dobo, večglasen refren, banjo ter preprosto besedilo te preslikajo na zabavo sredi ameriškega juga, kjer po treh taktih moški vrže stol, spije pivo do konca in v polka stilu zavrti svojo ženo. Ljudem glede na hitro prodane karte koncertov in z decembrom 2012 pozlačen album ta prizor zelo ugaja.

V 42 minutah se z vsako hitrejšo pesmijo prestaviš v to mentalno sliko. Zaradi česar ti v glavi ostane le refren, če sploh katera izmed melodij. Da je preprosto in enostavno res lahko več, sicer dokaže Flower in Your Head. Pesem, ki bi lahko trajala dlje, a bi v tem primeru bila kar kičasta. Z zvočno dodelavo in prizvokom nahajanja v divjem divjem salonu je Classy Girls ena veseljaških, ki nakaže na epično naravo besedil – Lumineers so tudi v besedilih prej odkriti, kot pa da bi svoje sporočilo zavijali v celofan. Submarines, Big parade, Charlie Boy in Flapper Girl – v kolikor jih ne vzameš le za zvočno podlago – obujajo neke stare čase. Orišejo Ameriko skozi 20. stoletja, kot jo vidijo tisti, ki je sploh niso doživeli. Filmsko in ne na učbeniški način. Vse je enostavno v melodijah in v ospredjih so življenja ljudi, ne pa dejstva. Drugi singl Stubborn Love, z refrenom ki gre hitro v uho, se na Billboard lestvicah drži predhodniku ekvivalentno dobro. Dead Sea s počasno kitaro, subtilno violino in nepocukranim ljubezenskim besedilom ti končno potrdi, da se Lumineers s svojim stilom vračajo v čas kantavtorjev velikega formata. Tukaj naj ostanejo, da bodo vsaj v nečem štrleli iz indie scene.

Vesna Zagoršćak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: