Prvi podpis v Indekš – Ewert and The Two Dragons v Kinu Šiška

Ewert and The Two Dragons

Ljubljana / Kino Šiška
7. 12. 2012

Besede spreminjajo svojo konotacijo – vsaj ljudje jim jo hitro znamo spremeniti. Pomisli: če danes nosiš ozke hlače, karirasto flanel srajco in brez sramu natakneš očala na nos, si preprosto hipster, ki najverjetneje prisega na neodvisne indie bande. Ja, hipster. In nisi več ravno v koraku s časom, sploh ker si se prepozno pričel oblačiti na ta način. No, v glasbi ni nič drugače.  Kdo in kdaj je pričel z neodvisno glasbo, je dandanes že nepomembno. Indie, sploh folk, je še zmeraj na pohodu. Vpeljava kakšnih keltsko irskih okraskov (če je skupina z Otoka) ali ”on the road” vložkov, ki človeku dajo fiktivno povezavo do narave, je pač nekaj, s čimer se lahko hitro poistovetimo. Nek stereotip o interesu in volji alternativne indie scene po iskanju novega bi te vodil v prepričanje, da bodo Estonci Ewert and The Two Dragons, ki več kot dobro širijo le-to glasbo po baltskih deželah, z zadnjim albumom pa prodirajo tudi južneje po kontinentu, pač imeli več publike na petkovem koncertu v Kino Šiška.

Nenazadnje so z njimi organizatorji pričeli z novim programom Indekš, ki vabi študente po statusu in po srcu k neformalnemu večernemu druženju. Splet okoliščin je štiri mlade Estonce z zavajajočim imenom naredil za uvodnik. In ta je bil popolnoma indie folk stereotipen. V dobrem smislu. Intima spodnje manjše dvorane je kar uro in pol nudila zatočišče pred snežnim metežem večinoma poslušalkam, estonskim turistom (vihravo razkazovanje estonske zastavice vodi v ta sklep) in preostalim firbcem. A to je bila družba, ki je poznala refren melanholične pesmi Panda, tako primerne vremenu vladajočemu izven tistega milnega mehurčka. Ewert Sundja za klaviaturami in svetlolasi vokalist skupine, Erki Pärnoja v umirjeni, a v naslednjem momentu shoegazzi drži za kitaro ter Kristjan Kallas kot bobnar, so v letu 2009 posneli prvi album The Hills behind the Hills. Istoimenska pesem ter preostale z albuma, ki se jim svetlolasci sicer niso posvečali, so poskrbele za tiste prijetne trenutke presenečenja petkovega koncerta. Že ob promociji materiala s te plošče se je trojici na bas kitari pridružila še druga glava enega izmed zmajev, Ivo Etti.

Nekje sredi koncerta se zaveš, da ima vsaka glasbena skupina svoje korenine ali vzornike in ta zanimiv četverec prav tako pokuka mednje. Da niso le preprosto igrali po receptu, temveč so sploh z uvodom v katero bolj znano pesem zašli v pop, folk in post rock vode, se jim lahko šteje le v dobro. Tudi Sailorman z bombastičnim bobnarskim vložkom vseh štirih je za trenutek prekinil zasanjano atmosfero. Z The Rabitt smo se sprehodili po Alicini deželi, z Animal (Miike Snow) dobili nekaj minut čiste akustike, poznavalci pa so bili veseli nove pesmi Pictures. Večina nas je uživala v preostanku romantično zapakiranega drugega albuma Good Man Down, izdanega 2011, ki je v Estoniji požel pozitivne kritike, pa ne le pri poslušalcih. In če nas že prej niso prav po severnjaško očarali, jim je to uspelo z You Had Me at Hello. V stilu velikih koncertov smo jih uspeli priklicati nazaj in dobili še tisto, po kar je večina prišla: najbolj znani in tudi najbolj optimistični ali vsaj v ritem in harmoniji sekciji veseli pesmi (In The End) There’s Only Love ter Road to the Hill. In kaj je dobra plat te mlade, še ne uveljavljene skupine: da ne moremo z gotovostjo trditi, v katere glasbene žanre bodo še zaplavali ter da se po koncu prikupnega koncerta družijo s publiko.

 

SETLISTA:

Panda

Intro + v besedilo ”i’m speachless”

Sailorman

Pictures

The hills behind the hills

The rabbit

Aniaml (mike snow)

Good man Down

Intro v wild wild west stilu

Jolene

Itro post rokiš + you had me at hello

BIS

In the end

The Road to the hill

 

Tekst: Vesna Zagoršćak
Foto: Jurij Bizjak 

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.