Motörhead – Aces up my Sleeve (The Collection)

Motörhead - Aces up my Sleeve (The Collection)

2010, Sanctuary records / Universal Music Slovenia 

Nekateri jim pravijo najglasnejši band na svetu, nekateri jih imenujejo mejnik v rock n’ rollu, ko se je marsikaj spremenilo, vsi mi pa vemo, da so Motörhead presneto dober band in, da v svoji dolgi, preko 35 let trajajoči karieri, še niso povedali vsega. Mnogi njihovi komadi so že presegli simbolno mejo legendarnih komadov, občutek pa imam, da Motörhead še niso povedali svoje zadnje. Kot se zagre za velike bande in kot se zagre za velike obletnice, je treba ob takih prelomnicah izdati kak ‘collection’ – skupek največjih hitov ali pač presek komadov skozi določeno obdobje. Tako nekako so si zamislili tudi Motörhead v pričujočem izdelku, ki nas ponese v obdobje med leta 1977 in 1987. Tako na ploščku najdemo dvajset pesmi, ki so to obdobje najbolj zaznamovale.

Ironično je, da je izdelek datiran na leto 2010, ko je band dejansko praznoval svojih 35 let obstoja. V moje roke je pa prišel šele po dveh letih, kar pomeni, da bodo Motörhead letošnje leto zaznamovali s 37 svečko na torti. Ker pa Motörhead v prihodnjih dneh prihajajo v Slovenijo, je treba nekaj besed porabiti tudi za slavospev bandu takega formata, kot so … Torej, kako bolje začeti greatest hits kot z Aces of spades, kako nadaljevati tak plošček kot zBomber, Iron fst, Killed by death ali Overkill? Gre za same presežke, ki so v tistih časih Motohead vrgli v sam vrh svetovnih bandov. Na CD-ju najdemo elegantno pomešane pesmi tistega obdobja in tako dobimo nazorno predstavo, kako je band skozi čas rasel in se spreminjal skozi različne postave. Najmlajši song na ploščku je Leaving here, ki je 1977 izšel kot single, kot najmlajši od singlov pa je veliki hit Eat the rich.

Motörhead niso samo velik band, še večji so, ker je njihov frontman Lemmy Kilmister. Človek, ki se ponaša z brki tipa Cliff Burton in dvajset gramsko bradavico na licu, ki ga dela zlega in umazanega rokerja. Ko spregovori in iz njegovih ust pride prekajeni glas, se podoba zlega in umazanega še stopnjuje. Ko pa vključi svoj Rickenbacker bass v Marshallov kitarski ojačevalec JCM800, podoba zlega in umazanega dobi neko novo dimenzijo – na plano pridejo bistra in čvrsta besedila, izredno surova glasba delana na prvo žogo. Erotiko v njihovi glasbi vzbudi ravno ta prvinskost – občutek, da so komadi posneti v prvem poskusu, da je miksanje in olepševanje nekaj, kar njim ne pritiče. In, če se zazreš malo globlje, vidiš, da je to vse res! Da je glasba, ki nima futurističnih zvokov ali prisluhov, nima nasnetih trideset linij spremljevalnih vokalov, nima veliko tega, kar danes krasi sodobno glasbo. Ima pa mnogo več, mnogo tega, česar sodobna glasba nima. To so jajca, to so glasne, umazane kitare in vokali, zreli in odrasli aranžmaji.

Glasba skupine Motörhead, ki so jo mnogi označili kot biker rock, je torej imeniten način, kako si predvajati glasbo, ki je v vseh ozirih pomemben mejnik v rock glasbi sami. Glasba, ki je polnokrvna in vsebuje vse tiste začimbe, zaradi katerih lahko neko jed poimenujemo vrhunska. V naslednjem tednu jih pričakujemo tudi v naših logih. Zadnjič, ko so bili tukaj, je Lemmy od ‘oboževalca’ dobil vržen kovanec. Upam, da mu niso povedali, da v teh časih pri nas mečemo bolj granitne kocke kot kovance, slednjih nam je namreč že davno zmanjkalo.

 

  1. Ace of spades
  2. Bobmer
  3. Iron fist
  4. Leaving here
  5. Killed by death
  6. Louie Louie
  7. Stay clean
  8. Overkill
  9. Please don’t touch
  10. Dead men tell no tales
  11. The chase is better than the catch
  12. Eat the rich
  13. I got mine
  14. Nothing up my sleeve
  15. Heart of stone
  16. Motörhead (live)
  17. Damage case
  18. (We are) the roadcrew
  19. Shine
  20. Iron horse/Born to loose (live)

 

Dragan Babuder

 

Povezani članki: