Jen, duj, tri, štar … Rock’n’roma – Kal v Gala hali

Kal

Ljubljana / Gala hala
1. 12. 2012 

Zadnjo edicijo Cigumiganja v Gala Hali je oplemenitil nastop srbske romske zasedbe Kal. V slabega pol leta, odkar smo jih nazadnje videli v Sloveniji, so fantje pridno delali na novem materialu, ki smo ga imeli priložnost slišati tudi na sobotnem koncertu. Ta se je sicer celo za metelkovske razmere pričel precej pozno, tako, da bi bilo bolje zapisati nedeljskem koncertu. A pustimo malenkosti, kot smo jih ob strani pustili obiskovalci koncerta, takoj ko je zasedba končno prišla na oder. Kot rečeno, imamo Kal pogosto priložnost slišati na različnih prireditvah v naši podalpski deželici,  a še posebej zanimivi so prav njihovi klubski koncerti. Pač niso skupina, ki bi jo poslušali sede. Najboljši so v živo, naglas, v soju pritajenih klubskih luči in oblakih cigaretnega dima.

Kal je mala besedica, ki v sebi skriva veliko pomenov;  od črnega, dobrega, do prihodnosti. Vsi ti pomeni se skrivajo tudi v glasbi zasedbe, ki svojo glasbo sicer gradi na romskih koreninah, a poslušalcu ponuja še veliko, veliko več. Predvsem veliko rock’n’rolla, pa tudi funka, skaja, tanga in še česa. In sporoča ostalim Romom, pa tudi drugim ljubiteljem tovrstne glasbe, da romska glasba ni zgolj stvar tradicije, ampak živ organizem, ki se razvija, tako kot vsi drugi glasbeni žanri.

Sodobni in glasni Kal so nas tako v Gala hali precej navdušili. Morda je čisto malo k temu pripomogla tudi rakija, ki je pridno tekla po naših grlih, medtem ko smo čakali na koncert, a v prvi vrsti je za to kriv iskriv in energičen nastop Dragana Ristića in družbe. Slišali smo tako zimzelene hite, kot so Ding Deng Dong, samoironični Romozom, Dvojka in  poskočna Mozzarella, pa tudi novejši material, kot so z angleškimi lirikami opremljena My dog, cinična Gadjo DJ ter originalno haustorska Mijenjam se, ki se, tako kot naslov, menja na vsakem koncertu. Poleg dobro razpoloženega in vedno zgovornega frontmana Dragana Ristića gre posebej pohvaliti še na vsakem koncertu bolj suverenega violinista Milorada Šalajkota Jevremovića, pa bolj sramežljivega, a vseeno nepogrešljivega Borisa Kostića na harmoniki. Ob udarni ritem sekciji dobimo poln in energičen zvok, ki kljub občasnim vokalnim in drugim spodrsljajem zveni pasje dobro.  Tako dobro, da so se morali Kali kar dvakrat vrniti na oder. V drugo so nam postregli še s srceparajočo izvedbo tradicionalne pesmi Besli Romnji, ki je bil kot jagoda na smetani odličnega večera.  In ki v človeku porodi idejo, da sploh ne bi bilo neumestno s koncerti nadgrajevati tudi prihodnjih Cigu Migu večerov.

Tekst: Ines Kočar
Foto: Tjaša Janovljak 

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: