Jasna Bilušić & New Deal: Live

Jasna Bilušić & New Deal: Live

2011, Croatia Records 

Da jazz, ki nastaja na Hrvaškem, niti malo ne zaostaja za svetovnimi merili, je znano že dlje časa. To isto pa dokazuje tudi Jasna Bilušić, ki se po sicer dolgoletni, med drugim tudi, glasbeni karieri zadnja leta predstavlja z novo zasedbo New Deal, ki je na prvi pogled morda malce nenavadna, saj jo poleg Jasne (vokal), katero odlikuje zelo jasna artikulacija, sestavljata (le) še Hrvoje Galler (klavir) in Saša Borovec (kontrabas). Njihovo ujemanje je popolno, skupno raziskovanje glasbe pa je to komorno zasedbo privedlo do minimalističnega zvoka, ki se nekoliko odmika od tradicionalnih pristopov k jazzu. A le v smislu, da so glasbo oklestili vseh odvečnih elementov in standardni jazzovski repertoar razširili na pop in rock standarde, ki so jih priredili v jazzovskem duhu.

Po skupnem prvencu Fifty Ways… (na katerem se, med drugim, nahajajo tudi Madonnina pesem Like A Virgin in Time After Time Cyndi Lauper) je prišla dvojna plošča Live, ki prinaša štirinajst standardov iz že prej omenjenih zvrsti in katero brez kančka slabe vesti lahko uvrstim pred dela mnogo bolj odmevnih jazzovskih imen na Hrvaškem, saj predstavlja obvezno “gradivo” za vse pristne ljubitelje jazza. Za live izvedbe so se odločili, ker so te skladbe v sebi ohranile nekaj divjosti in z vsako vnovično izvedbo (p)ostajale nekoliko drugačne, želeli pa so, da prav takšne tudi ostanejo in zaživijo med poslušalci.

Hrvojev klavir v prvi vrsti predstavlja harmonsko osnovo in Sašin kontrabas ritmično, kljub temu pa ostaja zelo veliko prostora za izražanje obeh instrumentalistov, a je v središču njihovega ustvarjanja znotraj poustvarjanja vsekakor Jasnin vokal, ki skuša izpovedati zgodbe legendarnih avtorjev in jih spojiti z njihovimi lastnimi zgodbami in izkušnjami. K uspešnosti tega vsekakor veliko pripomorejo tudi izjemno zanimivi in originalni scati v že uvodni skladbi I’ve Got The World On a String ali nekoliko kasneje v Blue Skies in Lover Come Back To Me. Tudi z njimi razbijajo zvok, ki bi ob takšni zasedbi sicer morda komu postal monoton, a tudi s Sašinimi solističnimi vložki, v katerih se poslužuje loka, s pesmijo I’m Gonna Sit Right Down And Write Myself A Letter, ki jo izvedeta le Jasna in Hrvoje, ob tem pa se poslužita tudi tleskanja z dlanmi in na ta način izpričata zelo pristen, avtentičen, zvok 30-ih in 40-ih let minulega stoletja (slovenski poslušalci bodo bržkone za to pesem potrebovali malce več časa, saj so navajeni izvedbe Mie Žnidarič, ki je isto pesem posnela v bogatem sozvočju skupaj z Big Bandom RTV Slovenije) in s svojima dvema gostoma.

Eden od njiju je slovenski tolkalec Nino Mureškić, ki, za razliko od standardnih bobnov, v glasbo, ki je že tudi sicer polna prostranosti, vnaša mehkobo. Njegove veščine pridejo najbolj do izraza v izjemno dolgem uvodu v skladbo My Favourite Things. Morda mislimo, da bodo tolkala znotraj tria vokal-klavir-kontrabas zvenela kot tujec, ki se skuša splaziti mednje, vendar se povsem spojijo z ostalimi in le še utrdijo osnovo, na kateri Jasna gradi tisto nekaj več. Povsem drugače pa je z Žarkom Hajdarhodžićem, ki s solističnimi vložki na flavti v glasbo vnaša igrivost, lahkotnost in energijo, kar se najbolj občuti v skladbi Black Coffee, za katero bi lahko rekli, da je grajena na nasprotju med umirjanjem in razraščanjem ali zbliževanju ter oddaljevanju, Close Your Eyes, še posebno pa Take Five, kajti če se vam flavta morebiti zdi dolgočasna, se vam potem, ko slišite ta solo, ne bo nikoli več zazdela takšna. Verjetno nam prav tovrstni trenutki najbolj nazorno prikažejo razliko med flavtistom in vrhunskim instrumentalistom, ki muzicira na flavti, a (mi) še vedno ostaja misterij, od kje črpa ta navdih. Morda še toliko bolj, ker sem ga imela doslej priložnost poslušati v povsem drugačnih glasbenih okvirih.

Prva zgoščenka je nekoliko bolj živahne narave, druga pa nam postreže tudi z balado, in sicer z intimno, čutečo in nekoliko bolečo skladbo Almost Blue. Na tej drugi zgoščenki se nahaja tudi People Are Strange skupine The Doors, ki ostaja najmočnejša skladba koncerta, tudi zaradi odmeva, na prvi zgoščenki pa velja omeniti še Girltalk, ki so jo posvetili pokojnemu Bošku Petroviću.

Slaba stran te dvojne plošče je le, da govor med posameznimi skladbami po svoji jakosti močno izstopa, zaradi česar vse najave zvenijo nekoliko neiskrene in umetno kreirane. Sicer pa je zvok izjemno bogat znotraj okvirov minimalizma in kaže na to, da se tudi poustvarjanju lahko pristopi ustvarjalno ter nam postreže s svežino, kakršno znotraj poustvarjanja lahko le redko zasledimo. Takšen je tudi njen vizualni izgled, kjer prevladuje črna z zelo okusno mero živahnosti v obliki bele, modre in oranžne barve. Seveda vse pesmi pripadajo t.i. standardnemu repertoarju in so nam zatorej vsem zelo dobro znane, a se nam kljub temu zdi, da jih slišimo prvič, saj so jih postavili v svoj lasten zvok, ki je nov, kljub temu, da ga še vedno lahko uvrstimo med tradicionalen jazzovski zvok.

V spremljevalno knjižico so napisali, da je »ta plošča le del naše zgodbe, del ustavljen v času.« Ustvarili so torej svojo zgodbo in z njo nov svet. Ki nam je tako znan in tuj hkrati. Predvsem pa iz njega veje energija, ki prihaja iz srca. Vse ostalo je drugotnega pomena. Čuti se, kako močno sami uživajo v izvajanju te glasbe. Menijo pa tudi, da »tisto dobro v glasbi ne ustvarjajo “zvezde”, temveč – čas.« In ta plošča bo trajala, trajala, trajala … Izjemno iskreno v svetu laži in balasta! Čisto med samimi presežki! Nepogrešljivo v razsežnosti večnosti!

 

Nina Novak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.