Hippy Christmas v Cankarjevem domu

Alenka Godec

Ljubljana / CD / Linhartova dvorana
13. 12. 2012

Hippy Christmas, božični koncert Big Banda RTV Slovenije in Alenke Godec je morda potekal kakšen teden prezgodaj, a zato v povsem prikladnem ambientu, ki je hkrati dovolj sproščen in dovolj svečan, da je občinstvu uspel pričarati božično vzdušje, pri katerem so božične pesmi dobesedno nepogrešljive. Big Band je tokrat gostil kitarista Elvisa Penavo, kolega iz Big Banda HRT-a, ki je zamenjal Primoža Grašiča, dirigiral pa mu je Tadej Tomšič, fantastičen saksofonist, ki pa s saksofonom v roki ostaja veliko bolj suveren kot pa v vlogi dirigenta.

V koncert  so nas uvodoma popeljali z instrumentalnima izvedbama pesmi Santa Clous Is Coming To Town in Jesu Parvule, nato pa se mu je pridružila Alenka Godec. Najlepši del prvega dela koncerta sta bili pesmi This Christmas in Amazing Grace, v kateri sta se bombastičnost in polnost bigbandovskega zvoka umaknila minimalizmu in intimnemu vzdušju, medtem ko sta se pihalna in trobilna sekcija le občasno splazili med bazično glasbeno zasnovo. Ta skromnejše zasnovana skladba je Alenki dopustila, da do izraza pride njena zmožnost držanja izredno dolgih tonov, ki pa vedno ostajajo čisti in mehki, z zaključkom v rahlem vibratu. Sledil je krajši odmor, drugi del koncerta pa je sprva potekal v nekoliko drugačni energiji.

Pričeli so namreč z dvema instrumentalnima izvedbama, Let It Snow in A Child Is Born, ki pa sta bili povsem odveč. Odmor že sam po sebi prekinja atmosfero in energijo, tudi komunikacijo z občinstvom, ki jih glasbeniki uspejo ustvariti v prvem delu koncerta. S tem posledično seveda upade tudi motivacija in pozornost, saj se obiskovalci mentalno prestavijo v drug čas in svojo pozornost nehote namenjajo povsem drugim rečem. Prav iz tega razloga so odmori vedno znova nezaželeni, čeprav nastopajočim še kako potrebni. Žal pa sta bila tudi aranžmaja teh dveh pesmi  dokaj slaba, saj v skladbi nista vnesla nobene dinamike in do večjega izraza ni zmogel priti niti en solist. Bili sta bolj sami sebi namen, ali pa sredstvo, s katerim se pridobi na minutaži, a bi to ne bilo potrebno.

Z izjemo tega pa je bil koncert skorajda brezhiben, če odmislim zamero, da Big Band nima kontrabasista, kar je seveda nezaslišano. A bolj kot se je koncert bližal koncu, prijetnejše je bilo vzdušje. Brez kančka slabe vesti lahko trdim, da je bila najmočnejša pesem koncerta No More Blue Christmas, ki Alenki preprosto leži. V takšnih pesmih njene vokalne zmožnosti najbolj zažarijo, saj ima izjemno sposobnost postopne gradnje melodičnih linij, ki se iz trenutka v trenutek bolj razraščajo. V drugem delu velja omeniti še Got A Christmas Match, Miss You Most At Christmas Time in zadnjo, tako prikladno, Feliz Navidad, katero so fantje iz Big Banda popestrili tudi s petjem in božičnimi kapicami. Občinstvo je zahtevalo še dva dodatka, v katerem je bila tudi edina pesem tega večera, odpeta v slovenščini, Daj mi moč, ki jo odlikuje zelo lepo besedilo, prepesnitev Milana Dekleve.

Alenka je s pomočjo interpretacij božičnih pesmi vnovič dokazala, zakaj jo je vredno uvrščati med najbolj kakovostne slovenske vokale. Njena vokalna tehnika je brezhibna, komunikacija z glasbeniki in občinstvom prav tako, poleg tega pa se vsakič znova zdi, da je glasba preprosto v njej. Petje je njeno poslanstvo, ki ga je prepoznala. In zato preprosto poje. Včasih pop, včasih jazz, včasih slovenske popevke … a v vsem ostaja iskrena in suverena. Očitno v vsaki pesmi in zvrsti uspe najti nekaj, kar ji je blizu. In čeprav nima črnskega glasu, ima to čudovito sposobnost, da se izjemno približa energiji, ki jo zmorejo pričarati le črnski glasovi, ki bogatijo črnske duhovne pesmi, marsikdaj tudi božične. Polnost Big Banda pa ji omogoča, da iz nje pride tisto najlepše. Zato bi jo želela (še) večkrat videti ob boku te zasedbe.

 

Nina Novak

Povezani članki: